Povsod, kjer imamo dvokrožni volilni sistem, v prvem krogu glasujemo s srcem, v drugem pa z glavo. Tako je tudi na naših županskih volitvah. Dvokrožni sistem, ki ga je v Sloveniji hotela vpeljati Demokratska stranka, je simpatičen in omogoča nespodobne spopade. Tako na eni strani lahko dobiš skrajnega levičarja, na drugi pa skrajnega desničarja. V tem primeru se mora volilec najprej odločiti, ali ima sploh smisel iti na volišče, potem pa še, za katero od dveh skrajnosti glasovati. Take dvome so imeli tudi francoski volilci. Na koncu prvič glasuješ za nekoga in drugič proti nekomu. Francozi so se večinsko odločili glasovati proti Marine Le Pen in radikalni desnici. Napovedana veličastna zmaga Nacionalnega zbora se je tako prelevila v veličasten poraz.

Na mostu nad avtocesto v Grenoblu je visel napis: »30. 6. in 7. 7. glasujte proti sovraštvu.« Dan po prvem krogu so se na francoskem radiu spraševali o usodi liberalnodemokratskega reda. Razlagali so, da se bodo državljani morali odločiti med kandidati, ki ureditev zaničujejo in bi jo radi korenito spremenili. Do skrajnih levičarjev in skrajnih desničarjev komentatorji niso kazali pretiranih simpatij. Volilci so menili prav nasprotno. Na volilnih lističih za drugi krog se je znašlo veliko politikov, ki so svojo kariero gradili na nasprotovanju vrednotam sistema. Ni se treba čuditi. Ljudje so že zdavnaj naveličani zamegljenih razlag in navidezno politično korektne retorike oddaljenih elit. Prav zaradi tega glasujejo za like, ki imajo za zelo komplicirane probleme zelo enostavne in radikalne rešitve. Čas univerzitetnih profesorjev v politiki počasi mineva, nadomeščajo jih populisti s spretno govorico.

Francoski volilni sistem je zapleten. Omogoča, da se lahko v drugi krog uvrsti tudi tretjeuvrščeni, če doseže določen odstotek glasov. Po navadi se to ne zgodi. Letos pa bi bilo teh trobojev lahko rekordno veliko. Če bi si levičarji in liberalci med sabo kradli glasove, bi lahko skrajno desni Nacionalni zbor zmagal. Zadostovala bi že relativna večina glasov v volilni enoti. Prav zaradi tega sta se Macronova stranka in pisana Nova ljudska fronta odločili, da slabše uvrščeni kandidat odstopi od kandidature. Tak sklep lahko sprejmejo samo strukturirane politične sile, kjer je strankarska disciplina postavljena pred interes posameznega kandidata. Te v Franciji še imajo, tudi med liberalci in levičarji.

Ne glede na vse sta si Francija in Slovenija zelo podobni. Kot pri nas imajo tudi tam liberalci težave z vladanjem, se pa znajo odlično organizirati z levimi strankami, da bi onemogočili zmago desnice. Uspešni so že bili pred dvaindvajsetimi leti, ko je konservativec Jacques Chirac v drugem krogu prepričljivo premagal Jean-Marie Le Pena. Chirac je v prvem krogu dosegel manj kot 20 odstotkov glasov. Drugi so bili še slabši. Toda namesto pričakovanega spopada s socialistom Lionelom Jospinom se je v drugi krog presenetljivo uvrstil skrajno desni politik. Vse stranke so se mobilizirale, da bi Chirac ostal v elizejski palači. Na koncu je zbral več kot 82 odstotkov glasov. To francoske politike ni spremenilo in razprtije so ostale iste. Uspeh Jean-Marie Le Pena pa so šteli za enkratno nepomembno epizodo. Za njim je prišla Marine. Že dvakrat se je uvrstila v drugi krog predsedniških volitev. Razlika med njo in zmagovalcem je iz volitev v volitve manjša. Zdaj čaka na naslednjo priložnost čez tri leta.

Na koncu je bila tudi tokrat desnica poražena. Nova ljudska fronta je dobila največ poslancev, toda parlament je skoraj enakovredno razdeljen na tri dele. Na eni strani kompaktna in strukturirana desnica, na drugi pisana in med sabo nekompatibilna levica, na sredi pa premagani, a ne poraženi liberalci.

Predsednik Emmanuel Macron je dokazal, da ima prefinjen politični čut, ko se je odločil, da morajo državljani po zmagi desnice na evropskih volitvah na popravni izpit. Tvegana politična stava, ki se je zanj odlično končala. Kljub temu so te volitve porazile Macronovo ambiciozno strategijo preoblikovanja nacionalnega političnega prostora. Ko je zmagovito vstopil v predsedniško bitko, je takoj ustanovil tudi svojo osebno stranko, s katero je nameraval vladati. Od samega začetka je bil njegov namen izničiti socialistično stranko in počasi odžirati zmerno desnico. Ta projekt je verjetno dokončno propadel. Zdaj bodo Macronovi liberalci in slikoviti levičarji morali dokazati, da znajo sklepati kompromise. Treba bo najti skupni imenovalec, ki volilcev ne bo razočaral. Ne bo lahko. Poražena desnica bo izkoristila čas in napake leve sredine za priprave na naslednje predsedniške volitve. Takrat bo v igri usoda Francije in tudi Evrope. Macron ne bo mogel več kandidirati. Liberalci in levičarji bodo morali poiskati nov obraz, ki bo prepričal Francoze.

Francoska politika izgleda res kakor slovenska. Z novimi obrazi, novimi strankami in nenačelnimi koalicijami proti desnici imamo tudi mi veliko izkušenj. Slovenski volilci so že dalj časa navajeni glasovati bolj proti nekomu kot za nekoga. To počnejo tudi drugi Evropejci. Podoba je povsod ista. Liberalci in levičarji se na obzidju branijo pred skrajno desnico. Francoske volitve nam povedo, da je trdnjava še trdna, vsaj dokler se branilci ne bodo dokončno sprli. Za zdaj zavezništvo med skrajno desnico in skrajno levico ni možno. Njihove kritike liberalnodemokratskega modela države pa se velikokrat ne razlikujejo bistveno.