Zdi se, kot da so francoske volitve zbudile upanje, da ni šlo vse k vragu. In da, ko gre za demokratično tradicijo, najbrž pa tudi potenciale, v eni najpomembnejših evropskih držav ne bo vladala radikalno desničarska populistka Marine Le Pen.
Izredne volitve, ki jih je razpisal predsednik republike Emmanuel Macron, so se pravzaprav izkazale za plebiscit proti Nacionalnemu zboru, ki je žilav organizem: kljub vsemu sta prenos in odstopanje glasov levi koaliciji Nova ljudska fronta omogočila večino v nacionalni skupščini, kar so se samo nekaj dni prej zdele nedosegljive sanje. Torej je kaj praznovati 14. julija – simbolični zgodovinski kapital pri tem ni zanemarljiv. Država buržoazne revolucije, Rousseauja in Voltaira se je znašla na razpotju, na katerem je kljub upravičenim strahovom odšla v »pravo« smer. Na levo, čeprav večina tistih, ki nekaj vedo o tem, trdi, da se republika nikoli v zgodovini ni znašla v takšni situaciji. »Država razklanosti«, »velikih delitev«, »varljiv izid«, »ali levica lahko vlada« je bistvo, ki ga povzemajo časopisni naslovi. Leva koalicija je osvojila največ glasov, ne pa nadpolovične večine, torej je njena zmaga relativna. Čeprav to ne omogoča absolutnega manevrskega prostora, pa ponuja neko alternativo.
A cilji prave demokratične države so deklarativno vedno isti: kljub vsem delitvam najti model vladanja. Pri Francozih se zdi, da škriplje pri mobilizaciji koalicijskih potencialov, to gre pri njih veliko teže kot pri drugih. Neenakost in nezadovoljstvo je mogoče preseči z oblikovanjem naprednega projekta družbe, ki gre v smeri sprave, pomiritve napetosti, popravljanja napak iz preteklosti in vzpostavitve skupnega, javnega dobrega. Lahko je reči, a naloga je težka.
Na čelu Nepokorne Francije, najmočnejšega gibanja v zmagoviti levi koaliciji, v katerem sodelujejo še socialistična stranka in ekologi, je že vrsto let Jean-Luc Mélenchon. Sin priseljencev, špansko-sicilskega rodu, rojen v Tangerju v Maroku. Mediteranec, bi rekli, študent književnosti in filozofije, ki se je pri petindvajsetih letih včlanil v socialistično stranko in po tej poti nadaljeval dvaintrideset let, dokler leta 2008 ni izstopil, ker je bila preveč naklonjena biznisu. V devetdesetih, kot večina francoskih levičarjev, ni doumel, za kaj gre pri razpadu Jugoslavije, in je podpiral Miloševića. A to, kar govori zdaj, je povsem sprejemljivo: znižanje upokojitvene starosti na 60 let, minimalna neto plača 1600 evrov, priznanje Palestine, glede Ukrajine pa je manj jasen … To bo obremenilo javni proračun in zaostrilo odnose v Evropski uniji, a kaj je alternativa? Pot v globlji mrak liberalnega kapitalizma. Tukaj so tudi obtožbe o antisemitizmu. Popfilozof Bernard Henry Levy pravi, da je zmaga leve koalicije zmagoslavje tistih, ki islamske fašiste puščajo nekaznovane. Mélenchon o Izraelu misli in govori vse najslabše.
Program Nove ljudske fronte, ki so ga izdelali v samo nekaj tednih, bi lahko bil podlaga za razpravo. »Mi smo pripravljeni vladati« in »Mi smo rešili republiko«, pravi Mélenchon, v čigar zmagi nekateri vidijo tudi podobnosti z letom 1936, ko je na oblast prišla koalicija socialistov in komunistov, kar je bil francoski odgovor na krepitev desnih, fašističnih sil v Evropi. Morda je tudi zdaj takšen čas? V resnici je tudi Slovenija šla na prejšnjih volitvah skozi takšno katarzo. Vendar informacije s terena govorijo, da je Gibanje Svoboda preprosto kadrovsko neučinkovito, da kratko malo ne rešuje tistih problemov, ki bi jih moralo, ampak išče pot, da oblast ostane v njihovih rokah, a brez večjih sprememb glede kakovosti življenja.
Kajti Mélenchon ima lahko prav ali pa tudi ne, a morda je preprosto prišel čas za spremembo dobe. Ki pravzaprav ni zgodovina. Ampak je zgodba o naših življenjih. Ki se je začela bogve kdaj, nadaljevala pa se je kot bolečina v želodcu od gnusa in kot glavobol zaradi neumnosti. Morda so ljudje glasovali iz želodca in iz glave, saj jim je bilo dovolj besed o tem, da so banke poroštvo stabilnosti, oni pa »pravi Francozi«. Morda je res dovolj – ne samo v Franciji – teh malih fašistov, ki so se šolali z liberalnimi štipendijami, potem pa so se poistovetili z nacionalnimi interesi. Morda je res dovolj teh nacionalnih interesov, v katerih deset ali nekaj deset ljudi vse plačuje brez težav, medtem ko nekdanji srednji razred zardi ob cenah na tržnici in v trgovinah. Tega policijskega pokvarjenega sveta, ki mu ne moreš prijaviti lokalnega nasilneža in kriminalca ter ne smeš prijaviti, da si padel s kolesa in se polomil, ker boš moral plačati kazen zaradi neprilagojene vožnje.
Morda je zares dovolj obdobja, v katerem so najboljši sebe naredili za nepomembne, najprej s tem, da so svet naredili za tako grozen kraj, potem pa storili vse, da bi pobegnili iz njega. Morda je res dovolj te laži o vsemogočnosti trga, tega mita o žrtvi, tega kapitalizma, s katerim se prek parlamenta posnema lastni obstoj. Morda je res dovolj te pokroviteljske, lažne in apriorne skrbi za manjšine, ki vodi v izginjanje teh manjšin, morda je dovolj te želje, da se vsemu da ime, čeprav nima vsebine.
Treba je torej čestitati Franciji. Zapreti oči in si predstavljati zmago.
In zjutraj, ko jih odpreš, kot mantro ponavljati: morda je res dovolj.
