V sredini sedemdesetih let sem nekega petka popoldne opazil zanimiv in nenavaden prizor. Na Celovški cesti v Šiški, kjer sem stanoval kot študent, so se začeli postavljati v vrsto ljudje, nekateri so stali, drugi so sedeli na stolih za kampiranje. Do večera se je naredila dolga vrsta in radovednost mi ni dala miru. Zakaj bi ljudje za konec tedna kampirali na – pločniku? Zato sem se odpravil do vrste in vprašal čakajoče, kaj je razlog njihovega čakanja.

»Kaj ne vidiš, da smo pred trgovino avtomobilov Zastava, v ponedeljek začnejo sprejemati vplačila za stoenke!« mi je nejevoljno odgovoril eden od čakajočih. V vrsti je bilo tudi nekaj zelo mladih posameznikov moje starosti. Zavidal sem jim, da si lahko pri svojih letih že kupijo avto, sam pa sem spravil skupaj le star bicikel. Ko sem enega izmed njih povprašal za recept, kako priti do avta pri mojih letih, se je začel smejati: »Ne kupujem avta, le za enega gospoda čakam, ki mi bo za to dobro plačal.« Za pojasnilo: v takratni državi je bila Zastava skoraj izključni proizvajalec avtomobilov, in čeprav je izdelala več kot 200.000 avtomobilov na leto, jih je bilo za dvajsetmilijonsko državo premalo. Od tod vrste, čakanje, težka izbira in razočaranja zavoljo barve avta ob prevzemu itd., ter številne anekdote, ki še vedno opišejo »stojadina«.

Po diplomi sem se vrnil v Maribor in začel svoje (podobno kot drugi) »odraslo« življenje. Nekateri s(m)o dobili stanovanja od delodajalcev, drugi so s krediti začeli graditi hiše. Med njimi je bil tudi prijatelj, ki me je lepega dne povprašal, ali imam v sredo ponoči kaj časa. Najprej sem pomislil, da me vabi v Orlovo klet, tedaj v Mariboru znan nočni lokal z odlično glasbo in zabavo vse do zore. Žal je bilo povabilo drugačne vrste. Povedal je, da se bo v trgovini z gradbenim materialom začela prodaja cementa, ki pa je omejena na deset vreč na posameznika. Zato nabira prijatelje, ki se bodo zvečer postavili v vrsto in mu omogočili nabavo potrebnega cementa. Seveda vabila nisem mogel odkloniti in tako sem s številnimi drugimi preživel noč pod zvezdami. Ob vplačilu desetih vreč cementa me je prevevalo zadovoljstvo, da sem pomagal prijatelju.

Opisanih primerov sem se spomnil ob spremljanju vrst pred upravnimi enotami, ki so me navdale z jezo in nezadovoljstvom. Kako je mogoče, da morajo ljudje danes v demokraciji ob zgodnjih jutranjih urah pod milim nebom čakati na storitve, ki jih je država obvezana zagotoviti posamezniku? Višek ponižanja je bil sprint čez dvorišče, da bi si zagotovili boljše mesto v vrsti čakajočih. Končno je na pogajanja prišel predsednik vlade in, glej ga zlomka, po stavki se je le našla rešitev! Bog pomagaj sistemu, kjer je rešitev problema, ki je rešljiv z malo pameti in dobre volje, odvisna od enega človeka. Mimogrede: za razbremenitev upravnih enot z začasnim odvzemom krajevne pristojnosti za izdajo delovnih dovoljenj in dovoljenj za bivanje za tujce nista ravno potrebna doktorat iz javne uprave niti tako dolg čas za iskanje rešitve.

Mnogo večje vrste pa nastajajo daleč od naših oči. Gre za čakalne vrste (rečemo jim čakalne dobe) v zdravstvu. Si lahko predstavljate, kako dolga bi bila vrsta, če bi se vsi čakajoči za preglede in operacije postavili v vrsto? Hkrati? Večkilometrska kolona bi to bila! In vrsta se z vsakim dnem le še veča. Kako postanemo neobčutljivi, utrujeni od besed političnih odločevalcev in sprijaznjeni z usodo, je dokaz zdravniška stavka, o kateri danes skoraj nihče več ne govori in je postala že skoraj rešitev za delovanje zdravstvenega sistema. Nobenih pogajanj, rokov o končanju stavke in rešitev ni na vidiku. Ne bom iskal krivca za nastalo situacijo, saj številnim bolnikom, ki čakajo na storitev, to bolj malo pomaga. Podobno kot pri čakajočih na upravnih enotah gre za ponižanje ljudi, ki ne morejo priti do osnovne pravice zdravstvene oskrbe. Pri teh »vrstah« pa so posledice mnogo večje kot pri npr. upravnih enotah, saj gre za življenja ljudi.

Seveda pa vsi ne čakajo v vrsti, saj jim ekonomsko stanje omogoča samoplačniške storitve, kjer vrst ni. Žal je samoplačnikov zmeraj več in bojim se, da lahko to postane rešitev, ki bo na nekaterih (dobičkonosnih) področjih »povozila« javni zdravstveni sistem. Prihaja do dveh vrst državljanov pri največji vrednoti: zdravju. Ta vrednota ni dostopna vsem enako. Tega si ob osamosvojitvi niti v sanjah nismo mogli predstavljati.

Opisane so bile vrste v dveh sistemih, ki pa se po svoji naravi bistveno razlikujeta. Vrste za avtomobile niso neposredno ogrožale ljudi, saj se je takrat dalo shajati brez avtomobila, kar bi bilo možno tudi danes ob dobrem javnem prometu. Tudi cement je le upočasnil gradnjo, saj so graditelji na koncu razmeroma hitro prišli do njega. Vrste na upravnih enotah in v zdravstvu pa posegajo v eksistenčne pogoje ljudi; še huje, na področju zdravstva gre lahko tudi za bistveno poslabšanje zdravja, mogoče posledično tudi za smrt. V obeh primerih pa gre za izgubo dostojanstva in ponižanje ljudi.

Kako sta pravila Murat & Jose? »Tole gre od ljudi za ljudi, ne glede na to, kaj si, kje si, kdo si.« Se politični odločevalci tega zavedajo? Presodite sami, ko boste naslednjič v vrsti pod milim nebom in boste preizkušali svoje sprinterske sposobnosti. Ne v boju za olimpijsko kolajno, ampak osebno izkaznico. Ali potrpežljivo in predolgo čakali na – napotnico.