»Socialna neenakost je presegla vse zgodovinske mejnike.« Prepad med bogatimi in revnimi se poglablja, politične sile pa širijo socialne škarje. Demokracija se sprevrača v avtoritarno oblast večine, ki tepta državljanske pravice. »Dejstvo je, da je v vsej Evropi prišlo do ohladitve do politike, ki je instrument demokracije,« mi je zagotovil meščan, ki dela v eni najbolj vplivnih institucij v mestu. Migranti. »Politika zavračanja migrantov je sramotno in zavržno dejanje, na katero je treba odgovoriti s solidarnostjo.« Globalizacija uničuje socialne vezi. Oblast je nezmožna služiti svojim volilcem. In z najvišjega vrha: »Načeli solidarnosti in subsidiarnosti pomagata graditi vezi demokracije, saj spodbujata sodelovanje in premagujeta brezbrižnost, ki je rak demokracije.« Odgovor socialni tesnobnosti je torej solidarnost. Nenavadno. Tega na javnih prireditvah v mestnih središčih nismo več vajeni.

Če zbor pri odru ne bi v slovenščini zapel K tebi Jezus ljubeznivi, bi mislil, da sem na zborovanju katere od strank italijanske levice, ki se obupano upira pohodu predsednice vlade Giorgie Meloni. Komunistična partija Italije je znala na svojih praznikih enotnosti zbrati deset tisoč ljudi, kolikor jih je bilo v nedeljo v Trstu. Danes je dosežek, če se vsi komunisti zberejo v malo večji kavarni. Komunisti pa tudi nimajo navade v vsakem drugem stavku omenjati Jezusa in brati pisma apostola Pavla Korinčanom v slovenščini.

Na Velikem trgu v Trstu je imela v nedeljo zborovanje Italijanska škofovska konferenca. Zborovanje je sledilo scenografiji nedeljske maše, vendar je bogoslužje sklenilo teden diskusij z izrazito socialno in politično vsebino. Nenavadno je bilo, da o socialni angažiranosti državljanov govorijo duhovniki, ki so bili odeti v nedeljska ženska krila in imeli na glavi srednjeveška pokrivala. Med njimi je bil poglavar Rimskokatoliške cerkve papež Frančišek. On je pridigal o solidarnosti in subsidiarnosti. Ob vseh drugih se je srečal tudi z migranti, med katerimi je bilo nekaj beguncev iz Gaze.

Maša je sklenila socialni teden katoličanov Italije, ki ga je organizirala Italijanska škofovska konferenca. Nekaj dni seminarjev, predavanj in diskusij je odprl italijanski predsednik Sergio Mattarella, ki je govoril o krizi politike.

»V preteklosti se je že večkrat postavilo vprašanje, čemu služi demokracija. Odgovor je preprost in utemeljen v 2. členu naše ustave: potrditvi in udejanjenju osebnih in družbenih svoboščin.« Tukaj ni bilo velikih dilem, kam meri. Italijanska ustava je bila napisana leta 1945 po porazu fašizma in je imela izrecen namen onemogočiti njegovo vrnitev. Predsednica vlade, ki izhaja iz neofašističnega političnega gibanja, govori o potrebi po spremembi ustave. Predlaga zgolj drobno korekcijo vloge predsednika države. Italijo bi reformirala v smeri predsedniške republike, kjer bi predsednik imel pooblastila izvršne oblasti. Prav to sedanja ustava omejuje, ker so njeni snovalci hoteli preprečiti ponovitev izkušnje z Mussolinijem. Mattarella je na katoliškem srečanju opozarjal, naj bodo državljani previdni.

Tržaškega pisatelja Paola Rumiza sem vprašal, kako razumeti nenavadno politiko, v kateri se na razdrobljenem političnem prostoru levice med seboj skregane stranke izgubljajo v diskusijah o identiteti. Med tem pa Rimskokatoliška cerkev uporablja razredni diskurz in govori o enotnosti. Cerkev ima mrežo lokalnih institucij na terenu, svojega predstavnika na vsakem vogalu, preverjeno politično ideologijo in za svoje navade liberalnega vodjo. Zdi se, da italijanska levica nima več nič od tega. Njegov odgovor je bil, da je levica zapustila svoj socialni prostor političnega angažiranja. Na terenu nima več svojih institucij in predstavnikov. »Namesto tega se borijo proti samim sebi. V času evropskih volitev sem v moji ulici dobil en sam letak. Naročal mi je, naj dam preferenčni glas sekretarki demokratske stranke Eli Schlein in s tem glasujem proti njeni demokratski stranki. Schleinova je v polemiki s tradicionalnim vodstvom stranke. Rešujejo svoje notranje spore.« Rumiz je med prvim krogom francoskih volitev v Parizu predstavljal svojo knjigo o Evropi. V nedeljo, ko so v Franciji dokončno glasovali, je bil še sredi dneva zaskrbljen.

»Dobil sem občutek, da so Francozi zbegani. Da dobesedno nimajo vodnika po svoji družbi. Strah pred tem, da bo iz tega izšel politični silak, je zelo močan.«

Levi del francoske družbe se zna mobilizirati za dan volitev, ko je videti, da bo oblast prevzela skrajna desnica. Za vse druge dneve ji je bolj ali manj vseeno. Italijanska levica je tudi pred očitno napovedjo, da bo neofašizem dobil domovinsko pravico v vrhu izvršne politike, ohranila veselje do pričkanja med frakcijami. Razredno govorico pa je prepustila cerkvenemu zborovanju. V Trstu ni bilo čisto jasno, ali se v grobu obrača Gramsci ali sveti Janez Pavel II.