‘Včeraj si skoraj povozil kolesarko, prejšnji mesec si dvakrat spregledal rdečo luč. Glej, tata, vzel sem ti ključe avtomobila. Avta ne boš več vozil, da ne povzročiš prometne nesreče in poškoduješ sebe ali drugih udeležencev v prometu. Z mamo vaju bom z veseljem peljal, kadar koli bosta potrebovala prevoz. Samo pokliči me.« Oče se je jezen odločno uprl: »Ne, ne pride v poštev. Misliš, da nisem več normalen, da ne znam več voziti avta? Vsak naredi kakšno napako. Brez avta sva z mamo obsojena, da se ne premakneva več iz hiše.«

Neozdravljive kronične bolezni, v starosti sta to najpogosteje demenca in krhkost, povzročajo usihanje naših gibalnih, miselnih in funkcijskih sposobnosti. Z miselnimi sposobnostmi je tesno povezana tudi sposobnost odločanja zase. Sposobnost odločanja zase ni sposobnost, ki jo imamo ali je nimamo, izgubljamo jo postopno, vzporedno s postopnim usihanjem miselnih sposobnosti. Na primeru demence poglejmo, kako bomo ostareli izgubljali sposobnost odločanja zase. Demenca nam sprva ne bo povzročala pomembnih težav, sem in tja bomo pozabili, kam smo odložili ključe, včasih bomo težko našli ustrezno besedo, da bi izrazili svoje misli. Minimalno okrnjene miselne sposobnosti še ne bodo vplivale na našo sposobnost odločanja. Z napredovanjem demence se bodo pojavile težave z razumevanjem in opravljanjem zapletenih, večplastnih procesov: ne bomo več na primer zmogli odločanja o finančnih zadevah ali sprejemanja smiselnih in ustreznih odločitev pri vožnji avtomobila. Preprostejša opravila, povezana z manj zahtevnimi premisleki, kot je na primer nakupovanje, nam ne bodo povzročala težav. V napredovali stopnji demence bodo naše miselne sposobnosti že hudo okrnjene, zato nam bodo preglavice povzročale tudi preproste odločitve, povezane z najosnovnejšimi aktivnostmi: naj si najprej oblečemo spodnjice ali hlače, naj si roke umijemo z milom ali zobno pasto, se morem danes umiti? Namesto nas bodo zato odločitve glede oblačenja, umivanja in hranjenja sprejemali (in nam pri tem pomagali) drugi.

Bistvo ocenjevanja sposobnosti odločanja zase pri osebah z okrnjenimi miselnimi sposobnosti je oceniti, o čem se oseba zmore odločati sama in o čem ne, da bomo namesto nje sprejemali le odločitve, ki jih sama ne zmore. Odločitve, ki jih oseba z okrnjenimi miselnimi sposobnostmi zmore sprejemati sama, naj jih sprejema samostojno, ne odločajmo se namesto nje, če želimo ohraniti njeno dostojanstvo (človeško/človekovo dostojanstvo je namreč tesno povezano s svobodo odločanja). Velja tudi obratno: osebam z okrnjenimi miselnimi sposobnostmi bomo zagotovili dostojanstvo in kar se le da kakovostno življenje, če se bomo namesto njih v njihovo dobro odločali, ko se sami ne bodo sposobni odločati.

Kdo naj ocenjuje sposobnost odločanja zase pri osebah z okrnjenimi miselnimi sposobnostmi? Le zdravstveni in socialni delavci? Nikakor. Ocenjevanje sposobnosti odločanja zase je dolžnost vseh, ki skrbijo za osebe z okrnjenimi miselnimi sposobnostmi, tudi njihovih bližnjih, ki zanje skrbijo doma.

Na sposobnost odločanja zase smo vselej pozorni, ko sprejemamo odločitve glede zdravstvene oskrbe oseb z okrnjenimi miselnimi sposobnostmi. V vsakdanjem življenju pa pogosto pozabljamo na oceno sposobnosti odločanja zase. Ali preverjamo sposobnost odločanja zase, ko se oseba z okrnjenimi miselnimi sposobnostmi odpravi na volitve? Za izbor najprimernejšega kandidata na volilnem lističu niso dovolj le veščine branja in pisanja, potrebno je tudi razumevanje politične, gospodarske in socialne situacije ter stališč posameznih kandidatov. Gre za kompleksen miselni proces, ki ga osebe z okrnjenimi miselnimi sposobnostmi največkrat niso več zmožne. Ocenjujejo, da je v Sloveniji leta 2019 živelo več kot 40.000 oseb z demenco, in predvidevajo, da se bo število oseb z demenco leta 2050 povzpelo na skoraj 85.000. So rezultati volitev verodostojni, če se je volitev denimo udeležila polovica oseb z demenco? Bodo rezultati volitev verodostojni, če bomo na volitve dovolili tudi petletnim otrokom?

Ne le pri volilcih, tudi pri politikih bi morali biti pozorni na sposobnost odločanja zase. Ne želim postavljati diagnoze prek televizije, saj se sme diagnozo postaviti zgolj s pomočjo anamneze (podatkov, ki jih zdravstveno osebje pridobi s postavljanjem vprašanj bolniku) in kliničnega pregleda bolnika. Toda vedenje sedanjega predsednika ZDA – težave pri iskanju besed, zmožnost le kratkotrajne pozornosti, značilno nebesedno sporazumevanje, čustvena nerazgibanost, mežikanje pri odgovarjanju na vprašanja in tavanje – že dalj časa razkriva, da so njegove miselne sposobnosti okrnjene. Bomo politično odločanje, ki odločujoče vpliva na življenje vseh nas in je povezano z vprašanjem vojne ali miru na svetu, zaupali osebam z okrnjenimi miselnimi sposobnostmi? Se zavedamo, da so vsi sporazumi in zakoni, ki jih podpisujejo ali sopodpisujejo osebe, ki niso sposobne odločanja zase, nični?

Predsednik ZDA trdi, da je zdrav. Tudi naši starši, ki so včeraj skoraj povozili kolesarko in že dvakrat spregledali rdečo luč, pravijo, da so zdravi, a jim kljub temu ne dovolimo več voziti avtomobila. Tale politični cirkus že dolgo ni več zabaven.