Če se rodiš v odročni podeželski vasici na jugu Francije, si pač od svojega prvega dne soočena s stvarnostjo, ki za vsak minimalni premik od točke A do točke B zahteva doktorsko disertacijo v kombinatoriki in verjetnostnem računu. Slej ali prej ugotoviš, da niti doktorat ne pomaga, ko je v igri kombinatorika javnega prevoza, zato zavoljo notranjega miru in ogibanja glavobolom opraviš vozniški izpit, nabaviš avto in potem vsakič znova še bencin, za kar moraš imeti denar, in da bi ga lahko zaslužila, moraš za začetek sesti v avto … In tako naprej.

Leah, skratka, je premislila vse, tudi evropske volitve. V Jurovski Dol je prišla z zadovoljnim nasmeškom osebe, ki ve, da je v nekem trenutku naredila vse, kar je bilo treba in kakor si je zamislila. Čeprav je med volitvami v evropski parlament ni bilo v Franciji, si je svoj glas pravočasno in vestno zagotovila s pooblastilom svoji mami, ki je volila še zanjo. Pooblastilo je bilo treba oddati na policijski postaji ob prisotnosti pooblaščenih uradnih oseb in z veljavnim osebnim dokumentom osebe, ki je pooblaščala, in osebe, ki je pooblastilo dobila.

In potem je Macron naredil, kar je pač naredil. Zaradi poraza na evropskih volitvah je razpustil francoski parlament. Leah je v hipu izgubila svojo prepričano mirnost in bruhnila v silovito, osuplo mešanico zgroženosti in besa. »In kako si on to predstavlja?!«

Pooblastilo, ki ga je dala mami, je veljalo za evropske, nikakor pa ne za domače parlamentarne volitve. Tega ni bilo v načrtu! Ne: to ni bilo pošteno. Človek se potrudi, opravi svojo nalogo, potem pa ga neki arogantni razočaranec takole potisne v blato.

Takoj zarana so se začele fizične in psihične vaje v vztrajanju pri telefonskem aparatu, izčrpavajoči tek na dolge proge z monologi telefonske tajnice francoskega konzulata v Ljubljani: »Ste štirinajsti v čakalni vrsti … Ste štirinajsti v čakalni vrsti … Ste štirinajsti … Tu. Tu. Tu.«

Trajalo je dve uri in pol, da je Leah prišla na vrsto. Izvedela je, da tudi za domače volitve lahko podpiše pooblastilo svoji mami, ker pa zaradi oddaljenosti ne more do svoje lokalne policijske postaje na jugu Francije, lahko to opravi kar na konzulatu v Ljubljani. Odlično! »Saj je samo en podpis, ni res?«

Glas v telefonski slušalki jo je seznanil še z uradnimi urami na vse delovne dni v tednu in zdelo se je, da vse skupaj sledi nekakšnemu načrtu, da ima življenje smisel in da je tam zato, da ga preprosto živiš, kot najbolje zmoreš in hočeš.

Bil je ponedeljek, ko je Leah ob svitu sedla na lokalni avtobus iz Jurovskega Dola v Maribor. Nihče ji ni povedal, malo pa je bila tudi zaspana in ni vprašala, da železniška postaja v Mariboru ni isto kot avtobusna postaja v Mariboru in da naj ne izstopi pri lokomotivi, četudi je videti kot center mesta, pač pa šele na naslednjem postajališču, ki je videti kot termalno kopališče (brez zdravilišča, le s steklenim stropom in zamazano piramidno kupolo). Razdalja med postajama sicer ni velika, slabih pet minut, če hitro stopiš in veš, kam moraš, a bilo je ravno dovolj, da je Leah (po eni uri in pet minut avtobusne vožnje za manj kot 20 kilometrov poti) zamudila svojo načrtovano zvezo, hitri avtobus v Ljubljano.

Dobro. Saj to sta dve največji slovenski mesti, kajne? Dovolj je počakati na klopci in slej ali prej pride naslednja povezava. Seveda! Naslednja povezava je bila relativno hitra, a je bila tudi – razprodana! Niti enega drobnega, drobcenega sedeža za Leah. Pač: z vlakom traja tri ure in pol, na prevoze.org se ne moreš več zanesti (vsi odpovedujejo v zadnjem hipu ali pa vozijo kot norci), pa še ponedeljek je bil in vsi študenti od doma v prestolnico …

Leah se je polagoma loteval nemir, nemirček. Ko je na postajo pripeljal naslednji avtobus za Ljubljano, je razširila komolce in dvignila rame in vstopila prva. Uspelo je! Le povezava ni bila hitra, ampak »redna«. S postanki. Štiri ure in pol za 130 kilometrov poti.

Ko je prišla do konzulata, deset minut pred koncem uradnih ur, ji je vratar povedal, da je konzul na dopustu. Leah je naredila edino razumno stvar v takšnem trenutku. Bruhnila je v jok. In pooblastilo podpisala kar tam, v vratarnici.

V Jurovski Dol se je vrnila deset minut čez enajsto zvečer. V temi.

»Saj je samo en podpis, ni res?«

Ko so prvega julija ukinili vse direktne avtobuse med Mariborom in Ljubljano, Celjem in Ljubljano in tako naprej, je Leah mislila, da se je pokvaril internet.

Ko se spletna stran za nakup avtobusnih vozovnic tudi še četrti dan ni osvežila nič drugače, je morala zaključiti, da se je pokvarilo nekaj drugega.

Saj bi jokala, ampak namesto solz v Jurovskem Dolu točimo bencin.

»Naša zmaga je le odložena,« je rekla gospa Le Pen.

Medtem pa nekdo drug, nekdo v Ljubljani, ne reče nič. Čisto nič.

Se reče, da se dela Francoza.

Bonne chance!* 

* Srečno!