Več zanimivih dogodkov je bilo v zadnjih dneh, ki na različne načine osvetljujejo naslov pričujoče kolumne. Naj začnem z domnevno najprepričljivejšim dokazom domoljubja. V Logatcu so postavili najvišjo in največjo zastavo. Petdesetmetrski drog in na njem dobrih sto kvadratnih metrov tkanine. Argumentov za ta podvig ni manjkalo. Najpogostejši je bil, da Slovenci premalo damo na simbole svoje domovine, pravzaprav sploh na domovino, ki je ne ljubimo dovolj. Ko bi jo bolj, bi si za zgled lahko vzeli Američane, kjer ni domače hiše brez zastave. In tudi vsaj malo večje prireditve od žara na domačem vrtu prav tako ne, da ne bi vsi zbrani mahali z njimi.
Resnici na ljubo je slovenska pokrajina občasno prekrita z zastavami, samo spomnimo se Planice. A tako močno nas združuje le šport. In kar je pri tem najlepše – o čemer sem že pisal – množica športnikov, ki dvigujejo ugled Slovenije po svetu, so bivši migranti oziroma njihovi potomci. Sem in tja se sicer pojavi kakšna zahteva, naj Dončić zatrdi svoj priimek in tako izbriše očeta, a bi se potem mnogi morali zgledovati po njem. Taki postopki pa bi vseeno preveč spominjali na čase in razmere, ko so Slovencem v Italiji prisilno spreminjali priimke, nič kaj bolj prijazni pa niso bili niti Avstrijci.
Nadalje bi se morali po mnenju mnogih o domoljubju poučiti že otroci in temu prilagoditi učne načrte in učbenike. A kaj, ko se je bati, da bi vsaka oblast pisala zgodovino in domoljubje po svoji predstavi. In ker se tudi oblast napaja s kvalificiranimi mnenji akademikov, ni odveč spomniti na nedavno zgražanje bivšega podpredsednika SAZU nad spomenikom izbrisanim v oddaji Intervju.
Naj se za trenutek preselim v Ameriko, zibelko z zastavami izpričanega domoljubja. Zgolj za primerjavo, ali nam lahko služi za vzor. Če preskočimo vse vojne, ki jih na tujem začenjajo Američani, kar utemeljujejo z ljubeznijo do vsega zatiranega sveta, ki ga je treba osvoboditi in vanj prinesti demokracijo po ameriškem zgledu, nam za premislek o njihovem domoljubju ostane slika njihovih domačih razmer. Indeks revščine, ki se ne meri po skupnem bogastvu, pač pa po številu tistih, ki vse življenje le sanjajo o njem, ker dneve in noči preživljajo na cesti in pod mostovi, kaže, da so Združene države zasidrane močno pri dnu. Če temu dodamo še neizkoreninjeni rasizem, ki ga ne more popraviti slika peščice temnopoltih najvišjih državnih uslužbencev, je nesporno, da z njihovim domoljubjem nekaj ni v redu; ne deluje, kot bi bilo prav. Kdor ima rad domovino, se zanjo bori predvsem tako, da ima rad vsaj njene prebivalce, če je že zadržan do tujcev. A Američani očitno tudi svojih najbližjih ne ljubijo dovolj.
Poglejmo še ameriško vojsko, ki je kot vsaka vojska po definiciji najbolj domoljubna ustanova. Leta 2021 je bilo skoraj 36.000 oseb žrtev spolnega nadlegovanja. Da bi spremenili zakoreninjene kulturne vzorce tovrstnega nasilja, bodo do leta 2028 zaposlili 2000 psihologov.
Kaj pa naša vojska? Pred leti je predstavnik vojaškega sindikata pisal o številnih zlorabah, od spolnih nadlegovanj do groženj, šikaniranja in mučenja. Poveljniška struktura si je ustvarila okolje, v katerem si žrtve in priče kaznivih dejanj ne upajo spregovoriti. Še vedno pa je aktualnih 2000 tožb, v katerih vojaki od ministrstva za obrambo zahtevajo poravnavo dolgovanega denarja. Ne glede na to, kdo ima prav, je vsaj na eni strani nekaj močno narobe.
Kako pa kaže z domoljubjem na evropski ravni, če za reprezentativni vzorec vzamemo kar sveže izvoljeni parlament? Pravkar se je izoblikovalo zavezništvo z imenom Domoljubi za Evropo – Patriots for Europe. Zloveščo politično inovacijo, kot druščino poimenujejo komentatorji, doslej sestavljajo Orbanov Fidesz, avstrijski svobodnjaki, Babiševa stranka in portugalska skrajna desnica, AfD pa se še dogovarja. Kaj lahko pričakujemo od te zbirke domoljubov? Red in disciplino, kot je napovedal Orban, predvsem pa deželo, očiščeno migrantov in podobnih tujcev.
Naj citiram zanimiv izrek enega največjih angleških mislecev Samuela Johnsona: »Domoljubje je zadnje zatočišče lopovov.« Preden me kdo obesi zaradi veleizdaje, naj pojasnim naslednje. Gre za avtorja, ki je živel v 18. stoletju in med drugim ocenjeval spopad angleških in francoskih kolonij v Ameriki. Rekel je, da gre za boj med dvema roparjema, ki se polaščata zemlje staroselcev. Mimogrede, moj prevod je prizanesljiv. V izvirniku je lopov »scoundrel«.
Tudi naša dežela premore čvrste in zavedne domoljube, ki niso le proti tujcem. Enako goreče so proti vsem nam, ki nismo na podoben način zavedni kot oni. Med svetle idole domoljubja pač ne štejemo ne heroja Hitlerja ne ustašev. Prav tako ne trgamo drugih zastav, ne palestinske ne mavrične, celo izraelsko pustimo pri miru kljub jasni obsodbi njihovega ravnanja. Kjer je preveč slovenskih zastav, pa ne gre za šport, je precej nevarnosti, da zmanjka prostora za druge.
Bleščeči vtis domoljubja, izraženega le z zastavami, zna biti varljiv. Zlasti takrat, ko njihovi nosilci nastopajo s sovraštvom proti drugim, pa naj si bo kdor koli že.
