Pred približno pol stoletja je nemški režiser Wim Wenders posnel svoj drugi celovečerni film z ne prav kratkim naslovom Die Angst des Tormanns beim Elfmeter. Ko je bila prva retrospektiva tega nemškega filmskega maga pri nas, se je film v slovenskem prevodu gledal pod naslovom Vratarjev strah pred enajstmetrovko. V filmu ni veliko besed o tem strahu, še manj o nogometu, saj gre za neke vrste road movie o iskanju izgubljene identitete. Je pa sprožilec filmske pripovedi še kako aktualen. Glavni junak je prepričan, da je gol dobil iz nedovoljenega položaja. Začne kričati, protestirati in se prepirati s sodnikom. Ta ga hladnokrvno izključi iz igre. Potem bivši golman spakira stvari in gre svojo pot.

Tudi naši junaki so spakirali stvari in šli na pot. Ta pot ni bila dolga in je imela srečen konec. V središču Ljubljane so bili sprejeti kot junaki. Ne glede na vse hvale in evforične zapise pa je vseeno ostalo nekje zadaj tisto zoprno vprašanje. Zelo enostavno se je glasilo: le zakaj nam ni uspelo pri enajstmetrovkah? Eksperti so postregli z nešteto odgovori. Ni bilo sreče, ni bilo rutine, neizkušenost je prinesla svoje, trener je bil izključen in ni imel besede ter avtoritete in portugalski vratar je pred vsakim strelom prehitro reagiral. Jasno, da je moral sodnik zvezdnikom pogledati skozi prste. Najprej že s tisto smešno dosojeno enajstmetrovko, ki jo je bravurozno ubranil Jan Oblak. In poskrbel za najbolj zapomnljivo sliko našega dvoboja s Portugalci. Cristiano Ronaldo je jokal kot mali otrok. Neusahljivo in pretresljivo obenem. In Oblaka zagotovo ni bilo strah, ko je Ronaldo streljal drugič. Morda si je nekje globoko v sebi celo nezavedno želel, da mu drugega strela ne ubrani. Otroku, ki joka, ne moreš še enkrat uničiti veselja.

Pri streljanju enajstmetrovk vsi govorijo isto. Vratarji so lahko junaki, strelci pa tragičarji. Vratarju nihče ne zameri, če pokasira gol, strelcem pa vsi, da so slabo streljali in jih je vratar prebral. O tem vratarji nasploh radi po srečnem koncu na široko razlagajo. Videl sem njegovo telesno govorico, čakal do zadnjega in prepoznal njegovo namero. In res je bilo neverjetno, da so vsi naši trije strelci, ki niso zadeli, oziroma jim je vratar strel ubranil, streljali na enak način. Streljali tako, kot vsi učbeniki govorijo, da ne smeš streljati. Vratar najlažje ubrani strel v višini svojih bokov. Naši trije strelci so brez izjeme vsi streljali točno tako. Tja, kjer je najlažje braniti. Tja, kjer je odstotek ubranjenih strelov največji.

Skratka, pravi naslov filma, ki bo enkrat posnet o naši junaški borbi v Nemčiji, se bo glasil: Igralčev strah pred streljanjem enajstmetrovke. Naše junake je bilo v ponedeljek strah. Strah, ki se vedno znova prikrade v odločilnih trenutkih pri mnogih športnikih. Ne samo slovenskih. Strah pred neuspehom, strah pred porazom, strah pred osmešenjem. Štiri tekme smo lahko igrali na neodločen rezultat. Štiri tekme smo lahko sledili filozofiji, da ne smemo izgubiti. Tak način razmišljanja pa ne more delovati takrat, ko gre za zmago. Takrat, ko je treba zadeti, se ne sme razmišljati, da ne smem zgrešiti. V trenutku, ko možgani dobijo informacijo, da ne smem zgrešiti, dajo težo besedi zgrešiti, in ne zanikanju le-tega. Skratka, naši fantje so lahko imeli skoraj štiristo minut pred seboj jasen poziv, da ne smejo izgubiti in je vse skupaj delovalo. Preskoka v ukaz, da morajo zmagati, pa ni bilo. Obrat ni bil možen, ker je tak način še kako zasidran v naši zavesti ali podzavesti. To utemeljujem na lastnem primeru.

Pred malo manj kot dvajsetimi leti sem delal z našimi vrhunskimi smučarkami in smučarji. Takratni junaki s Tino Maze in Andrejem Jermanom na čelu naj bi se pri meni naučili bolje komunicirati z novinarji. Skoraj dve desetletji kasneje se lahko posipam s pepelom, da mi ni uspelo smučarskih junakov prepričati, da sta komunikacija in javno nastopanje ključna za njihove kariere in da to ni le dolžnost, temveč prijetna dejavnost. Ob našem spoznavanju pa so me šokirali odgovori, ki so mi jih dali pri uvodnem vprašanju, na kaj pomislijo v trenutku, ko se poženejo na progo. Spraševal sem jih po zadnji misli, zadnji spodbudi in motivaciji. Odgovori so bili naslednji: še enkrat grem v mislih skozi najtežje dele proge, upam, da ne bi bila proga preveč razrita, da ne bi imela te nesreče, da bi bilo preveč vetra, megle in difuzne svetlobe, da ne bi bila prepočasna za drugi tek, da ne bi padel in ne bi naredil velikih napak. Bil sem brez besed. Šokiran. Vrhunski športniki so razmišljali samo o negativnih stvareh. Nikjer nobenega optimizma. Nobene želje po zmagi. Ko sem jim svetoval, da naj na startu razmišljajo le o besedah, ki jih bodo v cilju izrekli kot zmagovalci, so me gledali z nasmeški in si mislili svoje.

V ponedeljek sem pri naših nogometaših videl točno to. Oropani samozavesti in ob očitnem pomanjkanju izkušenj so pristopali k strelom z eno samo mislijo. Samo da ne zgrešim. Res niso zgrešili, niso pa zadeli. Ampak naslednjič tega strahu ne bo več …