Vsesplošno nezadovoljstvo s plačami ni nič novega. Tudi ni nič novega, da so s plačami najbolj nezadovoljni v javnem sektorju in da se stalno dogovarjajo o »razredih« in linearnih dvigih plač, linearnem napredovanju in vsesplošnih dodatkih, kar je za nas v realnem sektorju nekaj, česar ne razumemo, čeprav sami kot občani in podjetja to tudi plačujemo, smo naročniki tega posla. Od slepega nagrajevanja glede na delovno mesto moramo preiti na nagrajevanje po učinku in kakovosti. Kot v zasebnem sektorju, kjer denimo niti v zasebnem izobraževanju niti v zasebnem zdravstvu niso problem plače, v javnem pa so, delo pa je enako, tudi cena na enoto, ki jo priznava ZZZS je enaka.
In v čem je težava oziroma razlika v konceptu nagrajevanja med zasebnim sektorjem in javnim? V zasebnem sektorju plačujemo delavce toliko, da ostanejo v podjetju, da so dobri delavci zadovoljni in da dobijo proporcionalni delež zaslužka ki ga ustvarijo. Nadpovprečne delavce dobro nagradimo, povprečne delavce plačujemo povprečno in čakamo, da jih zamenjamo z boljšimi, slabe delavce odpustimo, čimprej. To je seveda logično, saj sicer podjetje propade. Najboljšim in podjetju zvestim delavcem lahko ponudimo solastništvo, ki pa je lahko dvorezen meč, če te osebe zapustijo podjetje. Najboljši koncept je gotovo solastništvo v času dela v podjetju, kar pa ne pomeni nič drugega kot korektno soudeležbo pri ustvarjenem uspehu, za kar formalno solastništvo v času zaposlitve niti ni potrebno.
V javnem sektorju imajo ljudje neko plačo, ki je vezana na delovno mesto, ne glede na to, ali so dobri, marljivi, sploh primerno sposobni in ne glede na količino in kakovost opravljenega dela. Bojda se javnih uslužbencev ne da odpustiti, bi pa to bilo skregano s pametjo, če ta možnost ne obstaja. Dejstvo, da dalj časa zaposleni na enakem delovnem mestu dobijo več kot mlajši, celo bolj delovni in uspešni, vodi v uravnilovko in slabšo kakovost storitev, naročniki dobimo manj za svoj denar. Torej je rezultat pričakovan: vsi so nezadovoljni, vključno z nami kot naročniki in plačniki javnih storitev.
Potreben je torej preobrat, ki bo dajal boljši servis in bolj zadovoljne delavce in uporabnike. Preobrat pa ne more temeljiti na plačnih stebrih, kjer se bo skrivanje za plačo glede na delovno mesto nadaljevalo, enak spor kot doslej pa se bo pojavil pri primerjanju plač med posameznimi stebri.
Preobrat mora temeljiti na drugačnem konceptu, na menedžerskem načinu upravljanja javnih servisov. Vsak vodja ali direktor bi dobil toliko denarja, kot bi ga njegovi delavci zaslužili na trgu storitev, katerih cena bi lahko bila enaka za vse interesente za izvajanje teh storitev.
Torej ne bi neka bolnišnica dobila toliko denarja za plače, kolikor je tam zaposlenih, ampak toliko, kot so ustvarili prometa, storitev. Šola bi dobila toliko denarja, kolikor so opravili dela glede na število učencev, dijakov, študentov. Plača posameznikov pa bi bila takšna, kot bi jo določil direktor na podlagi količine opravljenega dela in glede na evalvacijo kakovosti dela, pri kateri bi uporabniki, torej mi kot naročniki, lahko izrazili svoje mnenje, oceno. Ko grem v zdravstveni dom ali bolnišnico, mi nikoli ne dajo v roke lista papirja za ocenjevanje kakovosti storitev, enako tega lista ne dobim v šolah, kjer so se šolali otroci, čeprav sem jih k temu pozval. Če bi hodil v zasebno zdravstveno ustanovo in otroke šolal v zasebni ustanovi, bi dobil možnost evalvacije, saj bi se direktorji bali, da ne izgubijo stranke.
Seveda bi tak način pomenil diferenciacijo in kroženje kadrov, kar pa ni nič narobe, ker to stalno poteka v realnem sektorju in je najbolj normalno. Če bi bolnišnica rabila osebje, bi ga primerno plačala in bi ga zato imela, sedaj to osebje beži (v Avstrijo), naše bolnišnice pa ne morejo izvajati programov. Če manjka določenih profilov, bo cena na trgu za ta profil višja, torej bo tudi interes študentov za ta profil višji (družinski zdravniki). Drugače jih ne bo, kar je logično. Generalno famo v medicinskih krogih, da je družinska medicina manjvredna, lahko popravimo s sistemom nagrajevanja skladno s ponudbo in povpraševanjem. Na ta način bi javni sistem z lahkoto pariral zasebnemu, ki ga v ekonomsko političnem sistemu, ki smo si ga izbrali, ne moremo preprečiti. Na ta način bi bili tudi vsi zadovoljni, saj bi vsi mogoči argumenti ne imeli več smisla, še manj sestankovanje s socialnimi partnerji. Edini partner vlade bi morala biti javnost, z javnostjo se mora pogajati, v kateri javni servis bo dala kolikšno količino denarja. Ko se to določi, so na vrsti direktorji, ki morajo kar najbolje potrošiti ta denar.
Seveda še vedno ostaja vprašanja višine plače, kaj je primerna minimalna plača. To je plača, ki vsakomur zagotavlja socialni minimum: stanovanje, socialno in zdravstveno oskrbo ter šolanje. Če neka država v javnem delu nudi vse navedeno po nižjih cenah, je tudi lahko minimalna plača ali pokojnina razmeroma nizka. To smo videli na Danskem in drugih severnih deželah: veliko koles, skoraj nič luksuza, na katerega je 300 % davek, vendar pa vsakomur dosegljiva stanovanjska in socialna oskrba. Naša država se je (brez vprašanja občanom) odločila za drugačen koncept, manj socialen, bolj tržno naravnan in z nižjim javnim standardom, zato morata biti zajamčena plača in pokojnina višji in zato je tudi konkurenčnost gospodarstva nižja. Glavna razlika pa se kaže v medsebojnih odnosih med ljudmi: v socialno senzitivni državi so odnosi med ljudmi manj napeti, bolj prijazni, celotno vzdušje in osebne vrednote so drugačne, bolj sočutne in prijetne.
Bojko Jerman, Dolsko
