Stopnjo demokratičnosti (kar koli to že je) in svobode v neki državi merimo s stopnjo dovoljene kritike aktualne oblasti. Bolj ko je kritičnost neželena, omejena ali celo prepovedana, manj je demokracije in svobode. In resnice. Na delu je avtokratsko tiransko vladanje.
Katera koli kritika aktualne oblasti, tudi če gre za kulturen in argumentiran komentar le enega ukrepa, sproži veliko (pogosto vulgarnih, primitivnih, prostaških, žaljivih) komentarjev: avtorju se odrekajo moralne in/ali strokovne kompetence, sprašuje se, kolikokrat je avtor kritiziral prejšnjo vlado, zakaj ne piše o slabih dejanjih nevladnih strank ali skupin, zakaj ne piše o dobrih ukrepih sedanje vlade ... Vsi, ki delujemo javno, smo to izkusili na lastni koži, opazovalci se o tem lahko pogosto prepričajo.
Močno odsvetujem prakso, da napake enih opravičujemo z napakami drugih. To neizogibno pelje v stopnjevanje in širjenje vsega slabega. Osredotočiti se je treba na konkretno temo (težavo). To omogoča celovit uvid, globlje spoznanje in vsaj približek resnice. Drugače zapademo v brezno opravičevanj, obtoževanj, konfliktov, a problem ostane prikrit. To je prastari beden politični trik, ki na resne avtorje in bralce nima nobenega učinka.
Mar tisti, ki niso kritizirali prejšnje vlade, ne bi smeli ocenjevati ukrepov sedanje? Mar je treba pri vsakokratni kritiki posamičnega ukrepa naštevati napačne ukrepe in druge »grehe« prejšnjih vlad? Ali je treba ob vsaki kritiki enega ukrepa pisati hvalospeve za dobre ukrepe? Ali je treba ob kritiki ene kraje našteti vse prejšnje kradljivce, ob vsaki laži še večje lažnivce? S tem dajemo legitimnost vsaki kraji, vsaki laži.
Ustvarjamo razmere, v katerih je človeška vrlina, ko ne kradeš in ne lažeš več ali bolj kot drugi. To je najstrašnejša stvar, ki se nam lahko zgodi. In se nam dogaja. Ne bomo več vedeli, kdo je pošten in časten, pazili bomo le, kdo je večji ali manjši tat, kdo spretnejši lažnivec, dobri bodo tisti, ki bodo drugih pobili najmanj. To je pot v moralno pogubo.
Verjamem, da smo ljudje zmožni pošteno ovrednotiti svoja dejanja in dejanja drugih brez primerjav in opravičevanj. Brez zaslepljujoče maščevalnosti. To je možno šele takrat, ko nehamo biti pripadniki katere koli ideologije ali stranke. Ko smo svoji. Ko nam je pomembnejše, »kaj se dela«, kot to, »kdo dela«. Pošteno si moramo odgovoriti, na čigavi strani smo in zakaj. Kaj imamo od tega? Ali je naša pridobitev dobra tudi za druge? Ni pravo vprašanje, na čigavi strani smo, ampak na strani česa smo.
Vztrajati je treba, da je laž laž, prevara je prevara, kraja je kraja in umor je umor. Tako naj ostane. Tako se bomo lažje odločali, na strani česa smo.
Ivan Soče, Maribor
