Kot dijak srednje tehnične šole – gradbeni oddelek sem leta 1965 ali 1966 dobil seminarsko nalogo (takrat smo ji rekli »program«) iz regulacije sotočja Savinje in Drete v Nazarjah. Za hidrotehniko smo za tiste čase imeli predavatelja vrhunskega nivoja, prof. Belo Bukviča. Kdor je poslušal njegova predavanja, je res obvladal materijo in jo je znal uporabiti. Ne vem sicer, kako sem bil uspešen pri oceni, važno je, kaj sem spoznal in ugotovil. Ko sem po arhivih iskal podlage, sem bil nemalo presenečen, ko sem naletel na avstroogrsko karto iz leta 1902. Stvar me je pričela zanimati še bolj. In ugotovitev: avstrijska stroka je ugotovila, da je izliv Drete v Savinjo poplavno problematična. Našli so zelo enostavne rešitve.
Naredili so nasipe ob levem bregu Savinje in uredili dve razlivni polji. Prvo je bilo pod vasjo Prihova, ki se je polnilo takoj, ko so s pomočjo jezu v Spodnji Rečici pričeli kontrolirano spuščati visoke vode (kot to danes počno hidroelektrarne). Na tem mestu so »pametni« prostorski načrtovalci najprej zgradili Elkroj in prostor kasneje v celoti pozidali. Drugo razlivno polje je bila današnja obrtna cona in območje BSH. Tam stoji tudi RUJ. Tam enostavno ne bi smelo biti ničesar. Ostati bi moralo tako, kot je stroka določila pred 120 leti. Pod prvim poljem je bil izpeljan kanal, ki je primarno služil za pogon žage in mlina ob njem in velik del vode je tekel mimo sotočja. Že s spremembo zgradb v stanovanja so bile storjene prve napake. Nekaj metrov nižje so iz tega kanala izpeljali še en kanal, ki pa je imel zapornice in je služil za razlivanje vode po tem drugem razlivnem polju. Tudi tam so »pametni« prostorski načrtovalci najprej zasuli oba kanala, razlivno polje pa razglasili za obrtno cono! Pozor, to ni bilo leta 1945, temveč v poznih 80. in 90. letih 20. stoletja!
Na ustju Drete so uredili nasipe na levem bregu, ki so branili graščino in njena gospodarska poslopja (kasneje tudi prosvetni dom). Razlivno polje za Dreto je je bilo žlaborsko polje. Stari Žlabrani so točno vedeli, kaj lahko tam pridelujejo. Sam se ne spomnim, da bi kdaj nastala velika škoda na koruzi, ki je bila povečini tam posejana. Običajno pa so se tam pridelovale kulture, ki so se sadile in sejale po pomladnih povodnjah in pospravile pred jesenskimi. Zelo redkokdaj so bile velike vode poleti. Za rezervno razlivno polje je bilo uporabljeno Toničevo in Bohačevo polje, tam še stoji Toničev kozolec in Šinkarjeva domačija, ki je bila sicer občasno poplavljena, ampak zelo redko. Danes je tukaj povečini pozidano!
Kraje ob Savinji in Dreti so varovali tudi jezovi žag »venecianark« in mlinov. Ti jezovi so bili predvsem zaradi plavljenja in splavarjenja narejeni tako, da so lahko, do velike mere, kontrolirano urejali pretok voda. Bilo jih je menda več kot sto, zagotovo pa nekaj deset. Koliko jih danes še stoji? Če bi znali, pa na žalost nismo oziroma nas niso poslušali, bi se danes namesto žag in mlinov vrtele električne turbine, imeli bi čisto energijo, ne bi pa imeli poplav! Mimogrede, še tole: na območju lesne industrije je bila postavljena velika lokomobila, ki je proizvajala elektriko, za kurjenje pa so uporabljali žagovino izpod gatrov na žagi in oblovino iz zabojarne. Omenjeni turbini in lokomobila so proizvedle toliko elektrike, da so jo lahko uporabljale tudi okoliške vasi. Vas Dobletina je bila zagotovo ena prvih vasi, ki so v kraljevini Jugoslaviji imele elektriko, in to brezplačno ker je iz vsake družine nekdo delal v lesnih obratih kasnejšega Glina. Moj dedek je imel že v tem obdobju mlin za žito, mlatilnico, slamoreznico in drobilko za sadje na električni pogon. Vidite, moji dragi rojaki Savinjčani, kako je nekoč bila zelena naša lepa dolina.
Kot štipendist GG Nazarje sem bil priča in sodelavec izgradnje številnih cest. Sleherna kmetija in gorski zaselek je dobil cesto. Kmetje so lahko kupovali traktorje in posebej tedaj priljubljene VW hrošče. Vsako gozdno gospodarstvo je imelo tudi službo, ki je skrbela za urejanje vodotokov in hudournikov. Še danes so vidne zgradbe, ki so skrbele za urejen tok hudournikov in s tem varnost premoženja in ljudi. Vse to v »gnilem totalitarnem« režimu Jugoslavije. Danes ne opravljajo več svoje funkcije, ker jih nihče niti ne vzdržuje več. Potem se pa čudimo nad silnostjo narave.
Kaj pa imamo danes? Poplave in cel kup transportnih podjetij, ki pridno odvažajo les, ki je nekoč bil osnovni zaslužek za večino tam živečih domačinov in je poleg kmetij dajal kruh slehernemu, ki je le hotel delati. Prostorski »strokovnjaki« načrtujejo in dovolijo gradnje povsod, tudi če vedo, da s tem spravljajo ljudi in njihovo premoženje v nevarnost. Vsaka zloraba je kriminalno dejanje in sem spada tudi zloraba stroke. Stanovski kolegi, ki to počnejo, naj se zamislijo nad svojimi dejanji.
Ne podnebne spremembe (mogoče tudi, ampak manj, kot je to poudarjano), ampak pohlep neoliberalizma je našo lepo dolino uničil in jo spravil na kolena. Vsi bi prav lahko krasno živeli od kmetijstva in lesarstva z dodanim turizmom. Enako kot zgornje Posočje. Ni dovolj, da smo zaščitili samo biser doline, Logarsko. Biser bi lahko bil na prstanu, ki se imenuje Zgornja Savinjska dolina. Na žalost pa smo ta vlak zamudili.
Mitja Zupan, Ljubljana
