Napoved Golobove vlade o obsežni gradnji najemnih javnih stanovanj lahko uvrstimo med zgodbe, kako smo »odkrivali« Ameriko. Zakaj? Vlada bi namreč lahko uporabne odgovore namesto na Dunaju našla v državnih arhivih, ki so le streljaj oddaljeni od sedeža vlade. Do vzpostavljanja samostojne države smo namreč v republiki Sloveniji imeli učinkovito stanovanjsko politiko s sestavinami, podobnimi tistim v stanovanjskem modelu mesta Dunaj.
Gradnja družbenih stanovanj v nekdanji republiki je bila financirana s stanovanjskim prispevkom v višini 5 % od osnove vrednosti mase bruto plač. To je bila zakonska obveznost družbenih podjetij. Sredstva so se zbirala v stanovanjski skupnosti vsake občine. Zemljišča v družbeni lasti, namenjena gradnji, so se neodplačno prenašala na izvajalce stanovanjske gradnje. V uporabi je bil tudi nekakšen samoprispevek bodočih imetnikov stanovanjske pravice, ki se je po vselitvi vračal z znižanjem najemnin. Dunajski model vključuje 5-odstotno obdavčitev delodajalcev in tudi neto plač zaposlenih. Zemljišča za stanovanjsko gradnjo na Dunaju se zagotavljajo s stoletnim najemom, kar minimalno bremeni ceno najemnih stanovanj.
Leta 1990 je učinek slovenskega modela stanovanjske gradnje predstavljal sklad najemnih družbenih stanovanj, ki je štel 202.038 stanovanjskih enot. V času dveh desetletij pred osamosvojitvijo je bilo vsako leto zgrajenih 3400 novih družbenih najemnih stanovanj. Samostojnost države je prinesla ustavitev gradnje najemnih javnih stanovanj. Odpravljanje družbene lastnine je obstoječi stanovanjski sklad družbenih najemnih stanovanj razdelilo med podjetja, po kriteriju pristojnosti podeljevanja stanovanjske pravice. Sledila je tudi privatizacija stanovanj (Jazbinškov zakon). Ta je prinesla dokončno slovo od učinkovitega uresničevanja stanovanjskih potreb prebivalstva.
Podatki tridesetletne bilance upravljanja samostojne države z orodji predstavniške demokracije razkrivajo klavrno stanje na področju stanovanjske politike. Leta 1990 je država pri zagotavljanju bivalnih pogojev razpolagala z enim najemnim družbenim stanovanjem na 10 prebivalcev, danes v sistemu predstavniške demokracije pa je eno najemno javno stanovanje na razpolago stotim prebivalcem. Takšna omejitev dostopa do primernega bivališča znižuje raven blaginje prebivalstva, najbolj pa prizadene mlade generacije pri urejanju normalnih bivalnih pogojev.
Verodostojne odgovore dobimo, ko področje stanovanjske politike postavimo v čas in prostor. Primanjkljaj več tisoč najemnih javnih stanovanj v samostojni državi je nastal v okolju tranzicije lastninskih razmerij in sistema upravljanja države. V prvem planu je bilo stihijsko nezakonito plenjenje družbenega premoženja, ki je poleg bančne luknje, vredne 5 milijard, pomenilo nepovratno izgubo družbenega premoženja, vrednega najmanj 30 milijard. Stanovanjska politika v tem burnem tranzicijskem obdobju ni obstajala.
Ne poznamo razlogov, zakaj se je šele 15. slovenska vlada resno lotila problema primanjkljaja javnih najemnih stanovanj. Odgovor najdemo v podatku, da je povprečni čas, ko so vlade opravljale pristojnost izvršilne veje oblasti, komaj nekaj več kot dve leti. Enak rok so imele na voljo politične stranke, ki so prestopile parlamentarni prag, da uresničijo svoje predvolilne obljube. Pomemben vpliv ima tudi prava množica političnih strank; v register jih je vpisanih več kot 170, vsaka tretja je prestopila tudi parlamentarni prag. Ni treba razlagati, da takšna praksa predstavniške demokracije ne more posegati v polje moči in vpliva zunajparlamentarne oblasti, ki nima omejenega mandata.
Golobova vlada napoveduje, da bo opravljala funkcijo izvršilne veje oblasti dva mandata. To je štirikrat daljše obdobje od povprečja trajanja mandata štirinajstih dosedanjih vlad. Če se bodo resno lotili reševanja bistvenih vzrokov (ne le posledic) dolgoletnih neskladij, ki krojijo družbeno, materialno in okoljsko blaginjo prebivalstva, bodo verjetno ugotovili, da sta tudi dva mandata vlade prekratka, da bi nadoknadili vse tisto, kar ni bilo narejeno v dolgih treh desetletjih.
Janez Krnc, Litija
