Že na zunaj je to, ali je Slovenija sploh država, vprašljivo: nedefinirano ozemlje oziroma meja s Hrvaško. Drugi atributi države so realizirani: zastava, grb, ustava, zakoni … Na znotraj pa je odgovor prej ne kot da. Ljudje, ki so na koncu realizirali tako imenovani tisočletni sen Slovencev (da bi imeli svojo državo) oziroma pritisnili piko na i, so se sicer zgledovali po drugih državah (demokracija). Vendar se izkaže, da so bili super amaterji (sploh niso imeli pojma, kako narediti državo – kar je med drugim priznal tudi pokojni Bučar). Vprašajte se: ali je lažje in hitreje zamenjati dva milijona ljudi (ki nosijo s seboj miselnost in vse druge osebnostne lastnosti, privzgojene v 70 letih baje nedemokratičnega preživetja), ali tistih nekaj individuumov, ki niso znali narediti take države, ki bi bila primerna za teh dva milijona njenih prebivalcev?
Res je: volilni sistem oziroma temelji demokracije so postavljeni enako ali približno enako, kot je to v državah, po katerih se zgledujemo ali primerjamo z njimi. Volilni sistem je tak, da omogoča kolobarjenje med obema osnovnima usmeritvama: levo ali desno. Vendar že tukaj nastopi čisto človeški problem: človek v splošnem pripozna le dve skrajnosti (levo ali desno), ni pa zmožen srednje opcije (čeprav se večina političnih strank predstavlja kot sredinske). V resnici namreč to niso.
Vsaka opcija (levosredinska ali desnosredinska) vleče na svojo stran (in na ta način »nateguje« teh dva milijona ljudi enkrat na to, drugič na drugo stran). In rezultat tega shizofrenega raztegovanja ljudstva je, da je tudi ono na nek način shizofreno. In zato imamo eno afero za drugo (festival ogorčenj in afer – seveda po pravilu, da višji ko ima kdo položaj, bolj obsojanja vredna je afera). Ampak spet po pravilu, da roka roko umije oziroma vrana vrani ne izkljuva oči, se vsem, ki so na zadosti pomembnem položaju oziroma kolikor višje so, zgodi toliko manj sankcij (ljudem le ostaja, da o tem zabavljajo recimo za šankom ali kar je še huje: zgledujejo se po njih in tudi sami delajo svoje aferice).
Andrej Cetinski (18. januarja) vidi problem v tem, da ni etike. Predvsem je nimajo tisti, ki zasedajo kakšen višji položaj. Ampak spet nastopi problem (poleg omenjenega roka roko umije): etika je nekaj, kar zahteva, da so prvič postavljena pravila (kaj je etično, kaj pa ni etično), in drugič, da nekdo s še večjo etiko nadzoruje. Oboje pa je spet sanja svinja o koruzi. Smatra se, da vsi vemo, kaj je etično, kaj pa ne. Pa to vemo samo, ko smo opazovalci od zunaj, ko nismo v situaciji, v kateri se etično ravnanje zlomi v neetično. Zato je postavljati pravila nesmiselno. Prvič zato, ker niti vseh situacij ne znamo zapisati, drugič pa – no, lahko ste doživeli sami v času vladavine SMC, najbolj etične stranke (ki je prav s to parolo-obljubo zmagala na volitvah).
Etika torej ne, pač pa empatija: vživljanje v drugega (pri čemer si merilo sam sebi). Zato je že pred tri tisoč leti Konfucij postavil pravilo: Kar ne želiš, da nekdo drug stori tebi, ne stori ti drugemu. Če bi se vsi ravnali v skladu s tem zlatim pravilom, bi nam bilo vsem na tem planetu (relativno) dobro. Nerodnost pa je v tem, da se to zlato pravilo privzgaja od ranega otroštva do odraslosti. To pa je zamujeno in za vedno izgubljeno: odrasli, kakršni so dandanes in kakršni so bili denimo od šestdesetih let minulega stoletja dalje, ne morejo in niso mogli vzgojiti empatičnih osebkov. Kar se vidi že na daleč: vsi ti izvoljenci pač nimajo empatije. Pa ne samo oni: večina ljudi (logično: izvoljenci se rekrutirajo izmed teh ljudi). Nekolikšna izjema so ženske: one so po naravi bolj empatične, zato je med njimi več empatičnih. Denimo v državah, v katerih so na odločujočem položaju ženske, se bolje živi, pa tudi kot države ravnajo bolj zgledno. Zato je zacvetelo novo upanje, ker imamo na čelu več žensk.
Empatija bi namreč pomenila, da gre vsaka odločitev človeka (kar stori ali reče) skozi filter empatije (kako bo to, kar sem se odločil storiti ali reči, učinkovalo na drugega človeka).
Uroš Blatnik, univ. dipl. psih., Ljubljana
