Pozivam investitorje v vetrnice na Pohorju, da čimprej umaknejo projekt vetrnic iz integralnega in vseh drugih postopkov, do česar imajo vso pravico. Pa tudi dolžnost!
Pohorje so predvsem ljudje. Ljudje ga živijo. Pohorje je naseljeno, če so mogoče investitorji to spregledali. Ljudje tu živijo, tudi kmetujejo, drugi spet pridejo na oddih v naravni mir, na poletno in zimsko rekreacijo iz Slovenije, Evrope in sveta. Za mnoge je Pohorje kruh, turizem je usmeritev, sprejeta je bila strategija razvoja Pohorja prav s tem ciljem, občine so jo soglasno podprle.
In vi investitorji mislite, da smete vdreti v ta edinstveni prostor ne glede na njihove načrte in dejavnosti z razdiralnim in uničevalnim projektom vetrnih elektrarn.
Razumem, da tujcem z denarjem Pohorje in ljudje na njem ne pomenijo nič. Za njih je to samo prostor kot v neki banana državi, ki ga želijo izkoristiti za dobiček. Ampak da se naš človek tako nizko spusti in skuša zabarantati Pohorje za peneze, kot da je njegovo, je pa vse obsodbe vredno. Svojo moralo tepta, ker mu načenja vest, da vendarle posega v dragocenost Slovenije. Pohorje ni naprodaj!
Čeprav je po Ustavi RS v 74. členu gospodarska pobuda svobodna, pa tudi piše, da se gospodarska dejavnost ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo. Ta projekt pomeni javno škodo in škodovanje zdravju in bivanju ljudi. Ustava v 72. členu namreč brani pravico do zdravega okolja in nalaga državi, da zanj skrbi. V ta namen zakon določa pogoje in načine za opravljanje gospodarskih in drugih dejavnosti, še piše.
Investitorji izkoriščajo zanikrnost in korupcijsko tveganje ministrstva za okolje, ki noče in noče priznati, da obstaja zdravju izredno škodljiv hrup vetrnih elektrarn, ki bi ga morali umestiti v predpise o hrupu. Tako ponujajo presoje vplivov na okolje in zdravje ljudi, češ da je vse v redu, ker po naših predpisih tega hrupa ni. Pa je, kar dobro vedo krajani v Dolenji vasi, kjer obratuje samo ena vetrnica, na 850 metrih oddaljenosti. Že leta 2014 so pisali ministrstvu: »Ponoči, ko bi človek potreboval mir in tišino, da se naspi in odpočije za naslednji delovni dan, je to žal nemogoče. Če nam že uspe nekako zaspati, nas vetrnica zbudi sredi noči in od spanja se lahko poslovimo. Kako je drugi dan, pa si lahko predstavljate – kot po prekrokani noči.« Inšpektorji izjavljajo, da ne morejo ukrepati, ker ni predpisov. In že leta jih ni, kljub pozivom Alpe Adria Green.
Ljudje so v brezpravnem položaju, tudi TV oddaje niso pomagale. Tako bi bilo tudi na Pohorju, zija pravna praznina, hrup pa bi bil še veliko hujši, ker gre za 56 vetrnic. V tujini poznajo hrup vetrnih polj kot zamolklo bobnenje, v ritmu vrtenja krakov vetrnic. Gre za nizkofrekvenčni hrup in neslišne vibracije infrazvoka, ki ni podoben nobenemu drugemu hrupu, kar prizna tudi Svetovna zdravstvena organizacija, čeprav ga še ne obravnava. Širi se skozi zaprta okna, kilometre daleč. Zdravju najbolj škodljivi del tega hrupa so sunki, pulzi, kot bi kapljala voda na glavo. V stanovanjih se pa še ojača zaradi odmevov oziroma resonance.
Vso to trpljenje ljudi so znanstveno dokazali že v 80. letih prejšnjega stoletja. Na primer v raziskavi po naročilu agencije Nasa leta 1985 v ZDA (dr. Kelley), 3 km stran od vetrnic. Od tedaj vetrna industrija v spregi s koruptivno politiko vztrajno zavira predpise za ta hrup, ki je vse močnejši z večanjem moči in višine stolpov vetrnic. Že ve, zakaj.
Ali se bomo Slovenci kar pustili brezobzirnemu kapitalu in prav taki politiki? In si pustili uničiti še tisto, kar imamo od izjemnih vrednot svojega majhnega prostora v Evropi in ljudi, ki ga vzdržujejo takšnega in so tudi odvisni od njega.
mag. Tomaž Ogrin, Ljubljana
