Take ali drugačne proslave me niso nikoli pritegnile. Tudi državni prazniki ne, predvsem sem se, dokler sem bila zaposlena, veselila prostega dne. Sem pa napredovala, odkar sem v pokoju.

Kot trinajstletna osnovnošolka sem daljnega leta 1956 prvič sprejela na obisk v okviru mednarodne izmenjave otrok mojo sedaj življenjsko prijateljico Ullo z Danske. Nikoli nisem pozabila, kako se nam je predstavila. Na mizo je dala nekaj danskih kolačkov in v vsakega zapičila dansko zastavico.

Ko sem po svetu nosila svojo nesamozavest pripadnice majhnega, manj razvitega naroda, sem se vedno izjemno razveselila naše zastave, če sem jo kje ugledala. In sem kar nekaj let na hribu nad Ljubljano, kjer živim, sanjala o drogu za zastavo, dokler mi ga moji mladi sosedje niso postavili. Od tedaj praznujem državne praznike s slovensko zastavo na drogu pred mojim domom. Le ob zadnji državni proslavi v lanskem letu je nisem mogla izobesiti. Ob morečem občutku nesvobode v družbi, kjer si je oblast na vse načine skušala podrediti prebivalstvo, se mi je zdelo, da zastave ne smem žaliti in jo izobesiti.

Zakaj sem ob našem zadnjem prazniku odprla TV prav v trenutku, ko ste, gospa predsednica državnega zbora, lahkotno, nasmejano hodili po rdeči preprogi in mahali udeležencem proslave, se ne spomnim. Me je pa pogled na vas, na vašo sproščeno hojo in širok nasmeh na obrazu izjemno osrečil. Boste rekli, da pretiravam? Prav nič. Že dolgo nisem imela tako srečnega trenutka.

'To je pravo praznovanje samostojnosti,' sem si dejala na glas, 'potrebujemo politike, ki nam prinašajo radost in upanje, ki nas s svojim sproščenim obnašanjem bodrijo, naj sem in tja pozabimo na tegobe okoli nas in si privoščimo trenutek za nasmeh in za prijateljsko besedo.' Prepričana sem, da je bilo ob pogledu na vaše sproščeno obnašanje na proslavi toplo pri srcu še marsikomu drugemu v Sloveniji. Samo ljudi, ki v svoji biti niso samostojni, ki potrebujejo gospodarje, lahko zadovoljuje diplomatska poštirkanost in visokostno obnašanje tistih, ki so se pririnili na vrh družbe in pogosto za svojim obnašanjem skrivajo svojo nesposobnost, praznost in/ali pokvarjenost. Ste videli, kako so se na srečanju evropskih državnikov z Bidenom objemali in poljubljali moški, ki so zakuhali vojno ali pa to kuhinjo podpirali?

Dovolj imamo politikov v Diorjevih oblekah, s polizanimi lasmi in kravato po zadnji modi, ki nam hočejo iz svojih umetno napihnjenih piedestalov povedati, da vedo bolje od nas, kaj je za nas dobro in kaj ni in kako se moramo obnašati. V resnici so prav tako krvavi pod kožo kot smo mi, polni dobrih in slabih čudi in nagibov, le da za razliko od nas, običajnih državljanov, zaradi višjih ciljev (beri: pohlepa po oblasti in bogastvu) z zlorabo oblasti, ki smo jim jo zaupali ljudje, pošiljajo v smrt mlade fante in jih delajo morilce, dovoljujejo pobijanje najbolj ranljivih, otrok, žensk in starcev in se potem delajo, kaj vse bodo naredili, da bi ustavili vojno. Saj jo bodo, a najprej morajo vse staro orožje zvoziti v državo, ki so jo brezobzirno žrtvovali, prav tako pa morajo vse države, sosede žrtve, podpisati pogodbe za nakupe novega orožja. Putini, ljudje, ki jih oblast zaslepi in izgubijo kompas, se rojevajo v vsaki državi, samo pravočasno jih je treba ustaviti, da se v svojih megalomanskih sanjah ne izgubijo. Morda so bolj kot putini nevarni bidni, ki podlegajo orožarski industriji in z običajnim državljanom sveta nevidnimi metodami sprožajo vojne. Prepričana sem, da ima vojaška industrija zaposlene najboljše psihologe, ki neprestano analizirajo značaje in poteze politikov v vseh državah in iščejo putine, ki jih bodo dovolj sprovocirali, da bodo zakuhali novo vojno. Večkrat sem razmišljala, kako smo prebivalci Slovenije srečni, da smo najmanjši v svoji regiji in zato naši putini ne morejo nikogar napasti. No, pa sem dočakala, da je naš putin napadel prebivalstvo samo!

Prav zato sem vam tako hvaležna, gospa predsednica, ker nam na svoji visoki funkciji s svojim obnašanjem vlivate upanje, da boste naredili vse, kar je v vaši moči, da ne bo prišel na oblast novi putin in nam kratil svobodo. Prosim, ne ozirajte se na zafrustrirane moške, ki težko prenašajo ženske na visokih položajih, ker jih je strah za svojo moškost. Na svoji pomembni funkciji ste postali strelovod za njihove frustracije. Privoščite jim to, vrzite njihove pripombe čez ramo in se jim nasmejte, ubogim, nesvobodnim duhovom. K našim fantom v vojski pa le pojdite in jim povejte, da tudi njihov poklic spoštujete, da pa boste s svojimi dobronamernimi kolegicami in kolegi v najvišjem državnem organu naredili vse, da se bodo izobraževali za uporabo orodij, ki bodo reševala ljudi in Zemljo, in ne za uporabo raketometov, bombarderjev in za pobijanje svojih vrstnikov. Veseli vas bodo.

Močno upam, da bo naslednja predsednica države ženska, in tako bosta dve, ki bosta prestrezali strele nesvobodnih, nesamozavestnih, ki jim zasmehovanje, žaljenje in opravljanje žensk dviguje samozavest, jih dela v lastnih očeh velike in jim osrečuje njihovo bedno življenje. Veliko prebivalcev Slovenije je z vami, pridite med nas, dobili boste podporo za vaše neformalno obnašanje, za vaša trdna stališča v parlamentu, za vaše zahteve po redu in delovni disciplini v prvi hiši naše dežele, kjer so ljudje, ki so dolgo v parlamentu, že izgubili kompas, ko terjajo zase izjeme in privilegije, ki jim ne pripadajo, ki so prinesli v parlament primitivizem, ki lahko zadosti le potrebam tistih, ki so še manj samostojni in bolj negotovi, kot so oni sami.

Mateja Kožuh Novak, Ljubljana

Priporočamo