Slovenski narod je znan po tem, da časti svoje prednike, ne le za Dan mrtvih/Vse svete, ampak večina hodi obiskovat grobove preko celega leta. Kar je vsekakor hvalevredno. Istočasno pa je nerazumljivo nezanimanje za našo kulturno dediščino, ki je delo naših prednikov. Čeprav smo prav zaradi njih to kar smo, Slovenci s svojo zgodovino. Zato bi morali biti ponosni Slovenci. Ali smo res?
V pismu arhitektov Milana Kovača in Petra Kerševana, objavljenem 11. novembra 2023 z zgornjim naslovom, beremo o zaščiti naše kulturne dediščine. Med drugim sta zapisala, da strokovnjaki Zavoda za varstvo kulturne dediščine (ZVKD) v Ljubljani dovolijo vpletanje politike v njihove strokovne odločitve. In pozivata ZVKD, da odloča strokovno in v skladu z zakonodajo, torej da upoštevajo zaščito Krekovega in Vodnikovega trga ter da jasno povedo županu Ljubljane, da je gradnja garaž pod tržnico nezakonita.
Vsakokrat, ko se je uničevala naša kulturna dediščina, sta povzdignila svoj glas in o tem pisala (o koliščih na Špici, o Emonski Ljubljani idr). V tem zadnjem pismu sta zapisala: »Nepopravljiva škoda, ki jo financira MOL, zadovoljuje radovednost arheologov, a je hkrati načrtno uničevanje kulturne dediščine mesta, izgubljene za vedno.« In opozarjata, da je pod tržnico še zadnje neoskrunjeno srednjeveško arheološko najdišče, ki je zelo pomembno. Njunemu mnenju se pridružuje še precej neodvisnih strokovnjakov in naša iniciativa. Ostala stroka molči, namesto da bi povzdignila glas, in veliko občanov molči in dopuščajo, da nam uničujejo dediščino naših prednikov, ki je istočasno dokaz, da obstajamo kot narod.
Naši sosedje Hrvati si prizadevajo za ohranitev artefaktov svoje kulture. V nedeljo, 12. novembra, je bila v oddaji Morje na 1. programu hrvaške televizije (HTV 1) oddaja o antičnem bronastem kipu karizmatičnega mladega atleta Apoksiomena, ki je stalno razstavljen v Malem Lošinju (leta 2011 smo si ga lahko ogledali v Ljubljani). Ta kip so želeli hraniti tako v Zagrebu in v Zadru, a je z veliko truda strokovnjakov ostal doma, kjer so ga našli. Apoksiomenu se morajo zahvaliti, da je Mali Lošinj prišel na svetovni kulturni zemljevid. Ne samo Mali Lošinj, vsa Hrvaška je poznana zaradi tega pomembnega artefakta. Celo mesto Mali Lošinj živi z Apoksiomenom: izdelujejo spominke, imajo celo antično kuhinjo, prirejajo jadranja po poteh Apoksiomena itd, smo slišali v oddaji.
Kaj pa Slovenci? Čeprav častimo umrle prednike, za artefakte naše kulturne dediščine, ki se nahaja v nekih škatlah v muzejiih, pa nam ni dosti mar. Ne zavedamo se, da bi lahko močno razvili turizem kot gospodarsko panogo, če bi zgradili muzeje, kjer bi razstavili vse te artefakte naše kulture, ali pa bi jih primerno razstavili na mestu najdbe same (in situ). Smo res taki brezvretenčarji, da pustimo uničevati preostanek našega izjemnega kulturnega bogastva?
Marinka Kurilić, za civilno iniciativo Tržnice ne damo, Ljubljana
