Že mesec in pol od medicinsko nujne takojšnje namestitve hudo bolnega onemoglega brezdomca v domsko oskrbo (drugi na to na srečo še čaka v UKC, a zaseda posteljo zdravljenja potrebnim – a medtem sta se pojavila še tretji in četrti!) se sramotni »ping-pong« med notranjim in socialnim ministrstvom (MNZ in MDDSZ), kdo od njiju naj to nujno namestitev odobri in nato plačuje, brez sramu obeh akterjev mirno, hladnokrvno nadaljuje. Če sem to farso doslej označeval kot komaj verjetno, kako naj jo označim zdaj?

Na sceno te sramotne farse je na strani MNZ zdaj stopil v ospredje nov igralec – državna sekretarka Tina Heferle (po podatkih na spletu odlična pravnica, bivša odvetnica – pa podpredsednica državnega zbora je tudi že bila). V petek, 14. oktobra, je (»že« po treh tednih!) odgovorila na takratni (tudi že tri tedne prepozni) poziv »socialnega« ministrstva, naj to namestitev zagotovi MNZ. Svoje bogato pravno znanje je pri tem uporabila za poučevanje drugega ministrstva, kako naj bi problem raje uredili oni (na zapleten način v petih ali šestih korakih, kar bi seveda trajalo več mesecev) in ne MNZ – tiste lekcije iz prava, kako v takih primerih temeljne človekove pravice prevladajo nad določbami domače zakonodaje, na podlagi česar sam že mesec in pol od obeh ministrstev zahtevam takojšnjo odločitev, pa očitno še ni preštudirala. Lahko bi mi seveda ugovarjala (ona ali kdo drug), da pri tem nimam prav – a doslej še niso našli nikogar, ki bi to znal (ali si upal) napisati in podpisati. No, morda ga še bodo – še preden bo pri tistem brezdomcu morda zima dokončala njegovo trpljenje.

Tu mi je zmanjkalo besed. Če kdo ve za kakšno, ki bi to sramotno farso lahko pomagala spraviti s scene, naj jo pove. Ali morda zakriči?

Matevž Krivic, Spodnje Pirniče