V članku z zgornjim naslovom (Dnevnik, 12. junija, avtorica Urška Rus) je objavljeno sporočilo, da je Evropska komisija podala vrsto pripomb na prošnjo za finančno pomoč iz solidarnostnega sklada EU, ki jo je Slovenija vložila po lanskih avgustovskih poplavah. Med drugim je opozorila na nezadostne podatke o obsegu poplav in na uporabo nezanesljive metodologije. Istega dne zvečer so bila v TV oddajah podana pojasnila vladnih predstavnikov, da so bila opozorila komisije EU upoštevana in dosežen dogovor in da se v jeseni pričakuje končna odobritev sredstev za sanacijo poplav.
Obstaja pa obvezna evropska protipoplavna direktiva (direktiva 2007/60/ES o oceni in obvladovanju poplavne ogroženosti), ki nam zapoveduje izdelavo kart nevarnosti in kart ogroženosti, z različnimi nameni. V direktivi o poplavah se omenjajo prostorsko načrtovanje, raba tal, zadrževanje vode, naravna poplavna območja in nadzorovano poplavljanje nekaterih območij, itd.
Problematiko poplavne varnosti in preventivnega urejanja smo dolga leta zanemarjali, kar je razvidno tudi iz obveznosti ter časovnic, ki jih objavljajo evropske institucije. Države članice so morale pripraviti predhodne ocene poplavne ogroženosti, ki naj bi bile dokončane decembra 2011; nadalje so morale (morajo) pripraviti karte poplavne nevarnosti in karte poplavne ogroženosti, ki naj bi bile dokončane decembra 2013, in prikazujejo območja, na katerih bi lahko poplave imele škodljive posledice; načrte za obvladovanje poplavne ogroženosti, ki naj bi bili dokončani decembra 2015 in se uporabljajo za obdobje 2016–2021 ter opredeljujejo ukrepe za preprečevanje poplav, zaščito pred njimi in pripravljenost nanje.
Marsikaj v Sloveniji večinoma do katastrofalnih poplav ni bilo pripravljenega, javnosti pa ni znano, da bi bilo to storjeno tudi do sedaj, čeprav bi morali biti z vsem seznanjeni.
Vsem državam članicam EU se posreduje primere dobre prakse v zvezi z določanjem izvedbenih ciljev do 2022. Objavljena je priloga s primeri kart poplavne nevarnosti in ogroženosti, s podatki o višinah vode na poplavljenih območjih, to je do 0,5 m do 1,0 m, do 2,0 m, več kot 2,0 m. Prav tako priloga opredeljuje razrede ogroženosti, in sicer majhna, srednja, velika in zelo velika ogroženost, ter kategorije prizadetosti – območje z manj kot 500 ogroženimi osebami, s stavbami, z objekti kulturnega pomena, s kulturno dediščino s seznama Unesca ter z ogroženimi šolami.
Ali imamo vse to izdelano in kje je vse to javno predstavljeno? Iz opisanega je mogoče ugotoviti, koliko smo z vsem pri nas zaostajali, dobro bi bilo ugotavljati tudi odgovornosti pri tem.
Malomarno izpolnjevanje zahtev iz EU direktiv je prisotno tudi na drugih področjih urejanja prostora in varstva okolja ter posledično pri izvajanju gradenj. Za izpolnjevanje direktiv je odgovorna država, ki ima z vsem velike probleme – Slovenija je v ponavljajočih se postopkih s strani EU komisije in verjetno še vedno v predpostopku pred EU sodiščem tudi zaradi neizpolnjevanja 11. člena direktive EIA (direktiva 2011/92/EU), to je o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje, ki opredeljuje med drugim primerno javno obveščanje. Nezadostno izvajanje direktiv ima za posledico tudi naknadne finančne sankcije.
Očitno temu ne verjame dovolj niti sedaj gospodarski minister Matjaž Han, ko skupaj s poplavljenimi gospodarstveniki še vedno vztraja, da imamo preveč prostorsko-upravnih administrativnih ovir, ki onemogočajo želene gradnje, pa čeprav na spornih lokacijah.
Martina Lipnik, u. d. i. a., Ljubljana
