»Eureka«, »Eureka« (našel sem), je navdušen vzklikal grški matematik Arhimed, ko je kar gol tekel po ulici Sirakuze. Zgodovinski viri povejo, da se je to dogajalo v antični Grčiji dobrih dvesto let pred našim štetjem. Arhimed se je ravno kopal v banji, ko se mu je »posvetilo«, da na plavajoče telo deluje sila vzgona, ki je enaka teži izpodrinjene tekočine. Odkril je zakon hidrodinamike.
Opisano prigodo izpred 22 stoletij navajam, ker si ob njej zastavljam vprašanje, kdaj se bo pojavil sodoben evropski politik, ki bo podobno kot antični Arhimed tekel po ulici Bruslja in vzklikal »Eureka«, »Eureka«, našel sem odgovor, zakaj predstavniški sistem demokracije ne deluje učinkovito. Dvomim pa, da se bo tudi v resnici zgodilo nekaj takšnega.
Sistem predstavniške demokracije je namreč luč sveta ugledal že pred poldrugim stoletjem v času prve industrijske revolucije. Od parnega stroja, železnice in mehanizacije proizvodnje smo se pretolkli že do četrte industrijske revolucije (Industrija 4.0), ki temelji na digitalizaciji. Njen vrhunec predstavlja uporaba umetne inteligence za optimizacijo procesov. Neverjetno, države pa še vedno upravljamo z orodji iz časov prve industrijske revolucije.
Tudi leto dni dolga konferenca o prihodnosti EU za področje demokracije ni prinesla omembe vrednih napotkov. Upravljanje držav z orodji predstavniške demokracije kljub neverjetnemu napredku na področju industrije ostaja nespremenjeno. Razlog je gotovo en sam, politično predstavništvo izpolnjuje pričakovanja političnih in gospodarskih elit. Sistem, ki temelji na absolutni oblastni moči parlamentarnih političnih strank, nima alternative. To je ključni razlog, zakaj evropski politiki nikoli ne govorijo o neposredni demokraciji in o deficitu legitimnosti odločitev pri upravljanju države. Vedo, da bi takšen sistem upravljanja države posegel tudi v sistem nelegitimnega delovanja oblasti in delitve ustvarjenega bogastva. Ta neovirano že pol stoletja med revnimi in bogatimi vzpostavlja razmerje po obrazcu 1:99.
Avtokratsko upravljanje države, ki ga legalizira sistem predstavniške demokracije, se odraža v delovanju vseh državnih institucij. Pred avtokratskimi vplivi ni imuno niti ustavno sodišče. Avtokratska oblast uporablja svojo moč in vpliv tudi v procesu izbire sodnikov ustavnega sodišča. Zlasti v primeru, ko ima podporo predsednika države, kakršen je bil Pahor, ki v DZ predlaga kandidate za ustavnega sodnika. Po takšni poti lahko izvršilna avtokratska oblast posredno uveljavlja odločitve, ki posegajo v same temelje ustavne ureditve države. Aktualno odločanje ustavnega sodišča o noveli zakona o RTV predstavlja prav takšen primer.
Prehod od predstavništva k neposredni demokraciji prinaša preobrat v načinu družbenega odločanja. Proces izbiranja med možnimi rešitvami, v katerem se odločitve praviloma dejansko tudi sprejemajo, se demokratizira in odpira javnosti. Odločilen vpliv političnih in gospodarskih elit se zmanjša. V prvi plan se namesto kapitalskih dobičkov in njihove delitve postavljajo potrebe prebivalstva. Tudi dejansko, na pa le deklarativno., se upravljanje države usmerja k uresničevanju družbene, materialne in okoljske blaginje prebivalstva. Civilna družba dobi svoj pravi pomen šele v procesu odločanja, ki uporablja orodja neposredne demokracije.
Kaj torej javnosti sporoča praksa izključevanja civilne družbe iz procesa družbenega odločanja? Sporoča, da se politiki niso pripravljeni odreči absolutni politični oblasti, ki je po ustavi RS (3. člen) v posesti ljudstva. Nevarnost, da se spet znajdemo v objemu avtokratsko nastrojene oblasti, v takšnih pogojih zlahka postane družbena resničnost. Bomo v Uniji za upravljanje države začeli uporabljati orodja, kot je posvetovalna demokracija?
Janez Krnc, Litija
