Kakovost življenja ljudi je močno odvisna od upravljanja njihove države. Uporabljata se dva tipa tega upravljanja, to sta demokratično in avtokratsko upravljanje. Osrednja razlika med njima je v njuni ciljni usmerjenosti: demokracija naj bi prednostno zadovoljevala interese večine, avtokracija pa interese avtokratske oblasti in družbenih elit, na katere se ta oblast opira. Večino držav se upravlja demokratično, a žal vse manj učinkovito. Dejavnikov, od katerih je odvisna učinkovitost demokracije, je sicer več, osrednjo vlogo pa ima očitno etika. Demokratično upravljanje mora namreč prednostno spoštovati temeljne človekove vrednote, še predvsem poštenost, resnico, solidarnost in zavračanje sovraštva, saj se sicer hitro kvari in izrodi. Pojavne oblike njihovega nespoštovanja so predvsem korupcija, lažniva politika in spodbujanje nasprotij v družbi, vse našteto pa učinkovitost upravljanja močno slabi.
Tako neetičnega ravnanja politike, kot smo mu v demokratičnih državah priča danes, verjetno še ni bilo. Spodbuja ga predvsem ideologija neoliberalizma z njeno osrednjo usmeritvijo, da je svoboden trg sposoben učinkovito razreševati večino družbenih problemov. Tej usmeritvi se je zadnja desetletja demokracija vse bolj prilagajala in tako danes njeno upravljanje prednostno zadovoljuje interese kapitala, seveda v škodo večine. Predvsem pa je upravljavsko vse manj učinkovita, zaradi česar neoliberalni kapitalizem vse težje tekmuje z drugimi kapitalizmi, predvsem kitajskim. Pri tej degeneraciji demokracije je osrednjo vlogo odigrala etika: na veljavi so namreč izgubljale prej omenjene demokratične vrednote, krepila pa se je uporaba neoliberalnih vrednot (pohlep, laž, zavračanje solidarnosti, spodbujanje sovraštva …).
Še en dejavnik je veliko pripomogel h gornji preobrazbi demokracije, to je njena neprimerna sistemska ureditev. Ta namreč močno olajšuje nespoštovanje demokratičnih vrednot. V Sloveniji velja to predvsem za aktualni volilni sistem, model oblikovanja vlade, ki ga uporabljamo, in pa za zakonodajo, ki ureja politično kadrovanje v javnem sektorju. Z ustrezno spremembo te ureditve bi lahko etičnost politike bistveno izboljšali in s tem tudi povečali učinkovitost upravljanja države, a žal neoliberalna politika tovrstnim spremembam ni naklonjena.
Osrednji politični in družbeni problem v Evropi je danes vojna v Ukrajini. Tudi to morijo je v nemajhni meri izzvalo prav nespoštovanje demokratičnih vrednot. Oglejmo si, kako se je to dogajalo. V Ukrajini je bil leta 2014 izveden državni udar, po katerem je politično oblast prevzela skupina ljudi, ki je bila izrazito nenaklonjena ruskemu prebivalstvu, ki živi v Ukrajini. To je izzvalo odpor prizadetega prebivalstva, ki se je razvil v državljansko vojno. Evropske države, predvsem Nemčija in Francija, so se zavzele za njeno prenehanje in rezultat teh aktivnosti sta bila dva sporazuma z imenom Minsk, ki so ga poleg Ukrajine in Rusije podpisali tudi Nemčija in Francija. Sporazum Minsk 2 je sprte strani zavezal, da takoj prekineta z državljansko vojno, Ukrajino pa tudi, da spremeni svojo ustavo in ruskemu prebivalstvu zagotovi običajne demokratične pravice. Žal se nič od tega ni zgodilo, pač pa je ukrajinska politika sovražno obravnavo ruskega prebivalstva še zaostrila. In zakaj tako ravnanje? To nam je pred kratkim pojasnila tudi ena od podpisnic sporazumov Minsk, to je takratna nemška kanclerka. Tako sedaj vemo, da sta zahodni državi sporazuma Minsk podpisali s figo v žepu, saj sta z njima predvsem želeli Ukrajini zagotoviti potreben čas, da se usposobi za vojaški obračun z Rusijo. Politika zahoda do Rusije je bila torej v obravnavanem primeru izrazito neetična in jo zato lahko štejemo za enega osrednjih vzrokov, da je do sedanje vojne v Ukrajini sploh prišlo. Še bolj zaskrbljujoče pa je to: s politiko, ki ji ne gre verjeti, je težko sklepati zavezujoče sporazume in tako so tudi obeti, da bo ukrajinsko morijo možno končati za pogajalsko mizo, vse manj verjetni.
Svet že ogroža resna ekološka kriza. Pri njenem obvladovanju in sanaciji njenih posledic bi bilo danes bolj kot kadarkoli prej potrebno, da se države sveta povezujejo in usklajeno delujejo. Namesto tega zahodna neoliberalna politika vse bolj spodbuja sovraštvo do dela sveta, za katerega meni, da ogroža njegovo sedaj še prevladujočo ekonomsko in politično moč. To njeno ravnanje ni le nerazumno, pač pa je tudi skrajno neetično, torej nedemokratično.
Andrej Cetinski, Ljubljana
