Prva izkušnja, Glasgow: Tam sem bil na študijskem obisku, stanoval sem pri asistentu na gradbeni fakulteti. Rekel sem mu, naj mi da vizitko. »Katero?« je vprašal, imel jih je kar tri. Bil je asistent na fakulteti, sodelavec na inštitutu in izvedenec v zasebni firmi. Delal je 8 ur na dan, koliko kje, so urejale pogodbe. Nikjer mu niso ponudili polne zaposlitve, sam pa se zato sploh ni razburjal, prej obratno, saj je njegova specializacija kar cvetela, ko je imel neposreden stik z več akterji na istem področju.
Druga izkušnja, projekti EU: Ko sem sodeloval ali vodil konzultantske projekte, financirane s strani EU, je bila poraba časa ključen element poročanja. Vsak sodelujoči je lahko porabil in zaračunal le toliko časa, kolikor ga je imel, več kot 8 ur dnevno nihče ni smel prikazovati delovnih ur. Če si bil na dveh stolih, si moral natančno razmejiti delo in dohodek iz naslova dveh služb, ali projektov ali pogodb. Da bi bil kdo v redni službi in dodatno obračunaval ure dela za neki projekt, ni bilo mogoče, bilo je kaznivo. Tako je še danes.
Tretja izkušnja, Avstrija: Za avstrijsko podjetje, ki je specializirano za menedžment v zdravstvu, sem vodil projekt zasebne bolnišnice v Sloveniji. Predstavnika podjetja sem vprašal, kakšno ima on osebno zdravstveno zavarovanje. Poleg obveznega zavarovanja v javnem sistemu je dodatno plačeval po 50 evrov mesečno zasebni zavarovalnici za komercialno zavarovanje. Komercialne zavarovalnice imajo svoje bolnišnice, v katerih se izvajajo najbolj množični zdravstveni programi. Ko si komercialno zavarovan, te enkrat letno povabijo na preventivni pregled in po potrebi zdravijo, kar kdo potrebuje. Bolnišnice so 95-odstotno zasedene, čakanja po hodnikih ni. Ta vzporedni sistem ne krade dela in bolnikov javnemu sektorju, ampak ga razbremenjuje: z vsakim posegom pri njih so strošek tega posega privarčevali javnemu sektorju, ker ga v celoti plačajo iz svojega komercialnega zavarovanja. Imajo enega direktorja za 3 bolnišnice, z organizacijo in vodenjem bolnišnic se v nobenem primeru ne ukvarjajo zdravniki, ampak profesionalci za zdravstveni menedžment. Na tem področju pa je vse jasno in tipizirano. Tudi pri projektirani bolnišnici nismo imeli možnosti česa novega izumljati, ampak smo prenesli preverjene rešitve. Projekt smo pripeljali do gradbenega dovoljenja, potem pa je zadeva propadla: avstrijska stran, ki je želela zgraditi tudi več domov za starejše občane, je ocenila, da naše okolje ni naklonjeno tujim investitorjem na tem področju, naše zavarovalnice pa so tik pred podpisom od posla odstopile.
Zaključek: Tisti, ki smo še bili deležni stoodstotnega javnega zdravstva, kjer so vse naredili in uredili v javnih ustanovah, sicer težko gledamo razmah zasebnih zdravstvenih podjetij, vendar pa tudi na tem področju danes nihče ne more in sme zavirati komercialnih pobud in ponudb. Kar lahko in mora narediti država in politika, je to, da v javnem sistemu ali za javni denar vsi dobimo, kar potrebujemo, da ZZZS prvenstveno plačuje vse storitve, ki jih lahko ponudijo javne ustanove, da zdravnik, ki je polno zaposlen v javni službi, ne more in ne sme delati dodatno, ker tudi inženirji, učitelji ... ne morejo delati več, kot velevajo delovnopravni in strokovni standardi. Torej, da komercialni sektor ne sme in ne bo mogel živeti na račun siromašenja javnega servisa, ampak da bosta delovala v medsebojnem transparentnem sožitju.
Bojko Jerman, Dolsko
