V Pismih bralcev Uroš Blatnik (Dnevnik, 10. 11.) ugotavlja, da se je treba vendarle enkrat soočiti z dejstvom, da je državo treba voditi kot podjetje. Sistema vodenja države in vodenja podjetja imata resnično nekaj skupnih točk. Vendar sta ta dva sistema tako daleč vsak sebi, da ureditve in prakse iz enega v drugi sistem ni mogoče prenašati.
Kot skupno točko obeh sistemov gre upoštevati, da je funkcija vodenja del procesa, sestavljenega iz treh funkcij. Prva funkcija je upravljanje (1.), druga funkcija je vodenje (2.) in tretja funkcija ki določa specifične delovne postopke, je izvajanje (3). Razmerja med temi funkcijami so urejena po načelih naravne procesne hierarhije. Slednje pomeni, da mora reševanje problemov vedno potekati po hierarhičnem vrstnem redu. Problemov se je treba najprej lotiti na ravni upravljanja, nato vodenja in končno tudi izvajanja kot zadnje funkcije.
Pri upravljanju poslovnega sistema podjetja je odločilen vpliv pripisan modelu organizacijske strukture podjetja. Slednja ima lahko značilnosti anarhičnega, avtokratskega, demokratičnega ali poliarhičnega tipa organizacije. Učinkovitost teh modelov je povezana z različnim obsegom entropije, preprosteje povedano, stopnje ne-urejenosti v sistemu. Od tega je neposredno odvisna tudi učinkovitost delovanja sistema. Kadar govorimo o tem, da bi morali državo voditi kot podjetje, bi morali obvezno poudarjati, da je vedno mišljeno (le) podjetje s poliarhičnim modelom organizacije.
Skupna točka obeh sistemov, tako države kot podjetja, je tudi potek celotnega procesa odločanja. Upoštevati je treba pravila tehnologije procesa (sedem zaporednih stopenj) odločanja, ker ta odločilno vpliva na raven kakovost sprejetih odločitev. Takšen pristop zagotavlja podjetju poslovno uspešnost, državi pa uresničevanje materialne, družbene in okoljske blaginje prebivalstva. V podjetju in na ravni države je kakovost odločitev odvisna od tega, ali so upoštevani vsi pogoji, ki trasirajo pot do optimalnih odločitev. Ključno je upoštevati načela naravne procesne hierarhije. Na samem začetku procesa odločanja je svoboda izbire in posledično tudi kakovost izbranih odločitev največja, na koncu procesa v fazi formalnega potrjevanja pa je svoboda izbire skoraj nična. Proces oblikovanja odločitev je treba demokratizirati in odpreti javnosti in tako zapreti vrata »porodnišnice«, v kateri se kotijo korupcijska tveganja.
Sistema upravljanja države in podjetja nimata skupnih točk. Upravljanje podjetij je v pristojnosti skupščine lastnikov (družbeniki ali delničarji), ki lahko kadarkoli razreši člana uprave ali nadzornike. Upravljanje države se opira na sistem političnega predstavništva, ki temelji na organizaciji političnih strank. Te predstavljajo svobodno združevanje državljanov, varovano z ustavo. Uroš Blatnik je v svojem mnenju povsem prezrl vlogo političnih strank. Te so alfa in omega predstavniškega sistema. Ta sistem je luč sveta ugledal že pred poldrugim stoletjem v času prve industrijske revolucije in je danes nekakšen politični fosil. Takšen seveda ne ustreza zahtevam časa niti potrebam ter interesom prebivalstva.
Preseneča, kako Blatnik razlaga predstavniški sistem in vlogo političnih strank. Ugotavlja da politične stranke ne predstavljajo ljudi, temveč le same sebe. Res je, opraviti imamo s partitokracijo, z oblastjo političnih strank. Vendar so kandidati političnih strank, izvoljeni v državni zbor, po ustavi formalno pravno predstavniki vsega ljudstva. Devetdeset poslancev DZ predstavlja dobrih dva milijona pripadnikov ljudstva. Z izvolitvijo v DZ poslanci pridobijo absolutno zakonodajno oblast, vsak poslanec devetdeseti del te oblasti. Ljudstvo, lastnik oblasti, lahko do naslednjih volitev le nemočno opazuje, kaj v njihovem imenu počnejo izvoljeni predstavniki. Tako vzpostavljena oblast sicer sprejema legalne odločitve, ki pa so daleč od legitimnosti.
Predsednik vlade je živi dokaz, da države ni mogoče voditi kot podjetje. Golobu pripisujejo izjemne menadžerske sposobnosti, ki pa jih pri vodenju vlade ni opaziti. S tesnobo spremljam Golobovo streljanje v tarče v podobi kozlov. Mislim, da bi Golob svoje strelske sposobnosti bolj koristno uporabil, ko bi zamenjal tarčo in streljal nevarne divje zveri, volkove, šakale in medvede, ki ogrožajo v ograde zaprte ovce, koze, govedo in konje, pa tudi ljudi. Še najbolje pa bi bilo, da bi Golob svoje strelsko orožje očisti, ter konzerviral in ga, dokler vodi vlado, spravil na varno mesto.
Janez Krnc, Litija
