Minulega 15. septembra smo slavili 75. obletnico vrnitve Primorske k matični domovini. Osrednja proslava je bila dan prej v portoroškem Avditoriju, slavnostna govornica predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič, v prvih vrstah predsednik republike Pahor, bivši predsednik Kučan in polovica vlade. Simpatičen kulturni program, medtem ko me ni posebej navdušil govor Zupančičeve. Nobene pripombe na zgodovinski sprehod, tudi ne, obratno, s priznanjem Primorcem, njihovemu antifašizmu in doprinosu k NOB ter zlasti boju za vrnitev Primorske k takratni Jugoslaviji oziroma k Sloveniji. Manjkalo pa je nekaj, kar bi sporočalo, da ta praznik ni le praznih primorskih in ostalih Slovencev, ampak vseh, ki živimo v tej državi in zlasti na Primorskem, vseh državljank in državljanov, tudi Italijanov.
Že pogled na oder je takoj razgalil pomanjkljivo poznavanje s strani organizatorja prireditve pravil dvojezičnega prostora. »Državna proslava« itd. Kje pa je italijanski prevod? Lahko pa pomislim, da je bilo to namerno, kar je še huje, oziroma da se izloči jezik onega, ki je bil okupiral vso Primorsko in pol Slovenije? Toda če je temu tako, pomeni, da gojitelji tega jezika, kar italijanska narodna skupnost, avtohtona v tem prostoru, je, niso zaželeni na teh proslavah in sploh pri obeleževanju tega dne.
Pustimo to, da smo bili tudi Italijani v državnem zboru 2005 med predlagatelji novele zakona o praznikih in dela prostih dnevih v RS, ki je pripisala spominu na podpis Pariške mirovne pogodbe med Jugoslavijo in Italijo 1947 leta status državnega praznika, in preberimo nekoliko pozorneje zgodovino NOB na Primorskem. Koliko je bilo na italijanski in tudi slovenski strani regije italijanskih bork in borcev, pa ne samo italijanskih, ki so se bojevali skupaj s Slovenci, z roko v roki, za osvoboditev Primorske izpod fašizma in nacizma, in tudi za to, da bi osvobojena regija vstopila v socialistični tabor oz. pripadla socialistični Jugoslaviji? V samem 9. korpusu ali v brigadah Garibaldi, ki so bile najmočnejše partizanske formacije v Furlaniji Julijski Krajini, ni bilo narodnih ali jezikovnih ločnic v tem skupnem boju.
Pariška mirovna pogodba je Primorsko pač razdelila in njen večji del dodelila Jugoslaviji, skupaj z Istro, Kvarnerjem, Dalmacijo in jadranskimi otoki. To, da so se primorski Slovenci znašli z mejo vmes, ki jih je ločevala, je postala do neke mere narodna drama, za mnoge še danes boleči spomin. Povsem razumljivo. A moramo, ko to zgodovino slavimo, opominjati znova in znova, da je narodno mešana ozemlja težko ločevati tako, da bi bili pripadniki ene in druge etnije tudi prostorsko povezani z matičnim narodom. Podobno kot Slovencem, ki so ostali izven meja matične domovine, ni bilo lahko tudi Italijanom, ki so doživeli isto usodo v obratnem smislu. Ne pozabimo na eksodus, ki pa res ni bil izlet ali turizem, več kot 200 tisoč duš, ki niso bile nič krive ne za Rapalsko mejo, ne za fašizem, ne za italijanski napad na Jugoslavijo, in na to, da jih ni malo odšlo. Njihovi potomci tvorimo danes avtohtono italijansko narodno skupnost v Republiki Sloveniji in se imamo za enakopravne članice in člane te skupnosti, ki se lahko kiti z eno najboljših ureditev manjšinskih pravic in pravil plodnega sobivanja na svetu. Dajmo se tega držati, spoštovani vrh državnega zbora in države.
Aurelio Juri, Koper
