Pri vseh številnih problemih – podnebne spremembe, uničeno okolje, 50 vojaških konfliktov na svetu, prometne zagate, komaj tretjinsko pokritje naših potreb po hrani, premalo obdelovalne zemlje itd v tem slogu v nedogled – in pri vseh teh neugodnih stanjih se dnevno borimo eni proti drugim in si zlasti dopovedujemo, da imamo vsi pravico vtikati se v vse, tudi v najbolj odgovorne zadeve državnega pomena.
Posebej in ognjevito ter brez prestanka tu nastopa opozicija na čelu s problematičnim Janezom Janšo. Njegovi pogosti obiski sodišč so zadosten razlog za tako ugotovitev. In temu, tej kvaliteti tega vodje je tudi vse delovanje največje opozicijske stranke prej ko ne slabo, naravnano na ozke strankarske interese. In za kolikor toliko normalno delovanje države – nenormalno.
Zdi se mi, da smo mi, Slovenci, demokracijo preveč napačno razumeli. Demokracija vendar pomeni prevlado večine nad manjšino. Jaz pravim, žal. Ker večina pač ne pomeni najbolj pametnih, s pooblastili seveda, kake kvalitete ne moremo pričakovati. Joj, že kar vidim zgroženost nad takim mnenjem. Ampak tak sistem so nekateri z obema rokama sprejeli. In ga seveda po svoje prikrojili. Misleč kajpak na popolno in stalno oblast »naših«.
Poglejmo: na volitvah največkrat dobi večino levi, naprednejši (!) pol naroda. A kaj to pomaga, če se venomer vsiljuje »pravice vsakogar«, da meša štrene (najmanj sposobni še najbolj) v vseh mogočih oblikah, in odgovorna za delovanje države, vlada, se mora non stop ukvarjati s prepotentnimi, tudi škodoželjnimi osebki. Ki s tem izražajo pretežno svoj pohlep in pomanjkanje elementarne samokritičnosti. (Tudi sam sem v mladostni nezrelosti podobno razmišljal.) Najnovejši »prispevek v smeri optimizacije delovanja vlade in za dobrobit države« je snovanje preiskovalne komisije SDS in NSi o poslovanju Gen-I pod Robertom Golobom. To in še številne druge »dobrobiti«, ki nam jih darujeta NSi in SDS in še kdo, nas izdatno pomagajo zavirati.
No, ta slavna »vladavina ljudstva« je po svojih predstavnikih zelo dobro plačana. To je hudičevo dobra pogruntavščina (kolikor se spomnim, prejšnji sistem še zdaleč ni bil tako radodaren). Že utrujajoč boj za oblast in stalno delovanje po principu »kjer se kregata dva, tretji dobiček ima«, je odlična garancija za to.
To stalno menjavanje na oblasti, četudi samo naših z našimi, je zelo kratkovidna zadeva. Zdaj se zopet po že ustaljeni navadi vsak, ki ima pet minut časa, na vse pretega trudi in ruši vlado. Pa kaj je nam, ljudje, mar nikomur ne potegne, da si delamo eno, samcato škodo!? Nobeni vladi ne damo miru, sto dni še za zbir želja ni dovolj. Zgodovina nas uči, da mora biti vladar sposoben, naravnan na splošno dobro in še moč mora imeti, da lahko prezre sitneže, ki jih je povsod na tone. Za kaj podobnega pa štiri leta ni dovolj. Za vladanje se človek dela desetletja, ne da ga kar s ceste poberemo in je že dober. Ja je, toda predvsem za tretji del stare modrosti »kjer se kregata dva, tretji dobiček ima«. Reforme, reforme, vpijemo vsi. Pri tem pa vsi pričakujemo – ja, kaj? Nebeško mano? »Nekdo«, ki nas je »osrečil« z demokracijo, tega ni storil zastonj. Samo iz dobičkov »naših« podjetij gre letno čez milijardo evrov. Naši predstavniki se kaj dosti ne sekirajo, zanje je važno, da imajo oblast in njene »pritikline«. Morda se najde kakšen, ki mu pa le ni čisto vseeno, da smo tako »samostojni«. Če takole počez usekam: močno si pljuvamo v lastno skledo, ker nam je zavladala in še vlada povprečna pamet (tak sistem so nam blagohotno podarili), taka ki spoštuje norme in regelce, ki blagruje vse tuje. Vse je seveda čisto po predpisih, in to naši predstavniki striktno spoštujejo. Njih za to lepo plačajo; pardon, samo poučili so nas, koliko je treba dati zaslužnim izvoljencem, formalnim konstantnim zdraharjem, sami smo bili premalo razgledani. Plačamo pa sami.
Naj omenim še eno malenkost, eno blagodat »kjer ima vsak pravico …«. Marija Terezija in Tito sta bila daleč uspešnejša pri gradnji železnic. Mi pa, ker imamo vsi pravico, imamo stranke, ki nas v tej smeri vodijo in dobro skrbijo, da imamo čim več vlad ... Nekaj jim pa torej le uspeva, le drugega tira več kot dvajset let ne moremo zgraditi (hura torej za stranke, najbolj za tiste, ki so v opoziciji; njihova zasluga je največja za te nove in nove vlade in posledično za drugi tir). Mislim, da nam pri tem trudu močno »pomagajo« pristni, izvorni demokrati … Tako pomoč pa pač z bolj ali manj kislim ali pristnim veseljem sprejemamo.
Herman Graber, Ljubljana
