Dopolnjujem sestavek Volilci in demokracija so kot urino nihalo (Dnevnik 25. 7. 2023).
Vsak sistem se nujno pokvari zato, ker ga vodijo ljudje: ljudje pa so pokvarljivo blago. Od tod zdajšnja oblika demokracije z volitvami in menjavanjem oblastnikov na toliko let, da se v času mandata oblastniki še ne pokvarijo popolnoma, pa vseeno toliko dolgim, da lahko tudi kaj naredijo. Obstajal pa je sistem, ki je sam v sebi imel notranji mehanizem, ki je bolj ali manj sproti čistil oblastniško strukturo, preden bi se ta popolnoma spridila. Ta mehanizem je trajal dlje časa kot kakršen koli mandat, vendar je tudi počasi izgubljal svojo očiščevalno moč (približno tako, kakor človek, ki skozi leta svojega življenja izgublja moč, voljo, življenjsko energijo). Zato bi bilo dobro samo osvežiti ali nadgraditi ta mehanizem, ne pa, da so pretendenti za oblastni položaj raje (revolucionarno) zrušili vse skupaj (kot je lažje zrušiti hišo, ki ti ne daje več tistega, kar želiš od nje, kakor pa jo popraviti, adaptirati ali nadgraditi). Od takrat je to rušenje postalo formula, ki jo uporabi vsaka nova ideološka opcija. In o možnosti nadgradnje obstoječega redko kdo od oblastnikov sploh razmišlja.
Od tod torej rahlo primitivna ali vsaj zastarela in potratna rešitev: kolobarjenje, enkrat ena, potem druga ideološka opcija. Seveda ima vsaka mnenje, da je vse staro zanič, da je treba vse zgraditi na novo. Kakor da ljudje-državljani živimo samo 4 leta (oziroma kolikor je mandat), potem pa se na novo rodimo in začenjamo vse znova. Ali gledano drugače: prav nič ni pomembno, ali bodo državljani pod novo ideološko opcijo živeli bolje ali ne. Pomembno je, da je zmagala določena ideološka opcija. Povsem na stran pa je odrinjeno osnovno načelo, da se država dela za ljudi, ne pa za tistih nekaj ideoloških pretendentov, ki bi želeli biti glavni petelin na kakršnem koli že gnojišču. Večine državljanov pač ni težko zmanipulirati v smer tvoje ideologije, ker je večina njih vendarle samo intelektualno povprečnih.
V državah z daljšo tradicijo tega kolobarjenja so se z leti naučili metode nadgradnje starega (namesto rušenja vsega starega). Ker je v teh državah narod imel dovolj časa dozoreti. Nasprotno pa v Sloveniji narod še vedno ni dozorel: Slovenija je pač še premlada država. Dozoretje naroda ne gre enako kot dozoretje človeka. Če človek dozori nekako v 25–30 letih (ne mešati tega z zakonsko določeno polnoletnostjo), narod dozori šele v najmanj trikrat daljšem obdobju. Najmanj 50 let bo torej še trajalo to prerivanje političnih strank.
Na vso to preživeto metodologijo pa se v Sloveniji naloži še en zelo zaviralni moment, ki izhaja iz čistega makiavelizma. Enostavno je namreč oblastovati, če so ljudje med seboj sprti (mnogo težje je vladati, če je narod enoten). Ker v tem primeru narod izgublja večino svoje življenjske energije v medsebojnih razprtijah in zato oblastniki lahko mirno oblastujejo, kakor se jim pač zahoče. Pri nas pa desna politična opcija (ne vsa) vzdržuje razklanost naroda ne samo na ideološkem, ampak tudi na človeškem, osebnem nasprotovanju. Še 70 let po vojni vleče na dan razprtije, ki izvirajo iz obnašanja ljudi v pogojih osvobajanja izpod neke večje sile, ki jo je zgodovina označila za okupatorja, nečloveškega nasilneža.
Desna politična opcija nas hoče prepričati, da je bilo leta 1941 nerazumno zoperstaviti se takrat najmočnejši sili v Evropi. A sami so storili natančno takšno nerazumno dejanje, ko so se pred 30 leti zoperstavili četrti najmočnejši armadi v Evropi. In zdaj na vsa usta očitajo tistim, ki takrat niso dovolj navdušeno potegnili z njimi, da v tem odločilnem trenutku niso bili na pravi strani zgodovine. Ker pa na vsa usta govorijo tudi o enakih vatlih: tudi desno ideološko usmerjeni pred dobrimi 80 leti niso bili na pravi strani zgodovine! Naj torej sprevidijo tudi bruno v svojem očesu, ne pa samo smet v očesu drugega.
Uroš Blatnik, univ. dipl. psih.,
Ljubljana
