Po nauku, ki ga predstavlja ta pregovor, so stoletja dolgo ravnali naši predniki. V drugi polovici 20. stoletja pa so se zgodile spremembe, ki so nauk citiranega pregovora preobrnile na glavo. Danes zato pravimo, da »čez sedem klet ne pride nič prav«. Največ zaslug za takšen preobrat pripisujemo učinkom spreminjanja sistema upravljanja (razvitih) držav in modelu razdelitve bogastva sveta.
Spremembe je prinesel razmah neoliberalne gospodarske politike, ki si je podredila tudi politični sistem predstavniške demokracije. Thomas Piketty v obsežni študiji z naslovom »Kapital 21. stoletja« (2013) razkriva, da je bil sredi 70-ih let 20. stoletja izpeljan prevrat v finančni in davčni politiki razvitih držav., Vzpostavil je legalno prehajanje svetovnega bogastva v roke elit (1 %) in legaliziral tudi siromašenje večine (99 %) prebivalstva sveta. Danes ima nekaj deset najbogatejših Zemljanov v lasti toliko premoženja kot 3,5 milijarde revnejših prebivalcev našega planeta.
Sistem upravljanja razvitih držav vzpostavlja ekstremna družbena razmerja, podobna obrazcu 1: 99. Njegove značilnosti predstavlja združba treh podsistemov.
Prvi podsistem predstavlja politiko eksponentne rasti industrializacije, proizvodnje hrane, onesnaževanja okolja in rabe neobnovljivih naravnih virov, ki se opira na neoliberalno gospodarsko politiko.
Drugi podsistem predstavlja veletok bogastva sveta, ki se zliva v roke enega odstotka prebivalcev in je oprt na finančno in davčno politiko prirejeno takšnemu procesu.
Tretji podsistem predstavlja politični sistem predstavniške demokracije, ki se opira na absolutno parlamentarno oblast političnih strank in na zunajparlamentarno oblast političnih in gospodarskih elit.
Razen na področju družbene, materialne in okoljske blaginje prebivalcev smo na drugih področjih že zdavnaj presegli zgornjo dopustno mejo porabe. O nujnosti sprememb le govorimo. Utemeljeni protesti civilne družbe in mednarodne konference ne prinašajo premikov na boljše. Odgovor, zakaj je temu tako, je kot na dlani. Uspešni bi lahko bili le v primeru, če bi neposredno posegali v ustroj opisanih treh podsistemov, vendar tega ne počnejo. Največjo vplivnost med temi podsistemi pripisujemo podsistemu predstavniške demokracije. Z legalizacijo odločitev, ki sledijo interesom kapitala, ne pa potrebam prebivalstva, ohranja politiko eksponentne rasti, bogatenje elit in siromašenje večine prebivalcev sveta. V zadnjem obdobju iz držav članic Unije prihaja vse več poročil o kritičnem pomanjkanju delavcev v javnem sektorju, zdravstvu, izobraževanju, znanosti in javni upravi. Politiki niso hoteli razumeti množičnih opozoril o rušilnih učinkih neoliberalne politike.
Neoliberalna gospodarska politika ni zaobšla niti ukrajinske vojne. Politične in gospodarske elite Unije se ne ukvarjajo z iskanjem poti do miru, temveč vidijo predvsem gospodarsko priložnost v proizvodnji sredstev za vojskovanje. Zaradi pomanjkanja zdravstvenega in učiteljskega kadra Unija članicam ne ponuja nobenih rešitev. Za prilagoditev industrije proizvodnje municije in orožja pa namenja 500 milijonov.
Ko se poglobimo v notranji ustroj, v drobovje obstoječega sistema upravljanja države, naletimo na presenetljivo odkritje. Ugotovimo, da obravnavani podsistemi predstavljajo skoraj popolno okolje za vsakovrstne izpeljanke avtokratskega upravljanja države. In nasprotno, predstavljajo tudi neprijazno, skoraj sovražno okolje za participativno upravljanje države. Ker ta v prvi plan namesto kapitala postavlja potrebe prebivalstva in njegovo materialno, družbeno in okoljsko blaginjo. Golobova koalicija ima pri uresničevanju svojih volilnih obljub dve veliki oviri, »legalno« miniranje s strani opozicije in uzakonjeni sistem upravljanja države, ki je bolj primeren za uresničevanje interesov kapitala kot pa potreb prebivalstva.
Zmagati na parlamentarnih volitvah je eno, veliko bolj zahtevno pa je z orodji preživelega predstavniškega sistema uresničevati volilne obljube, ki se opirajo na moč neposredne demokracije.
Janez Krnc, Litija
