Danes je zavzemanje za mir psovka. Danes so časi, ko političnim zločincem ne smeš reči zločinec. »Ni dostojno.« Podpihovalcev vojn ne smeš imenovati s polnimi priimki in imeni. »Ni dostojno!« Nacistom ne smeš reči, da so nacisti. »Pravno ni dostojno!« Sionistom sploh ne smeš reči, da so nacisti. »Ni dostojno?« Političnim goljufom ne smeš reči, da so izdajalci ljudi, ki so jih volili. »Ni čisto dostojno!« Ali je dostojno, da otroci v Gazi pišejo svoja imena in priimke na dlani, da jih v primeru smrti prepoznajo? Kaj pa je dostojno? Očitno biti tiho.
Vsak začetek vojne je napad na OZN in napad na vso človeštvo. Običajno napad močnejšega na šibkejše ljudi. Nasprotno je le iz obupa. Največkrat pa oboroženih na civiliste in nemočne. Vsako leporečje, besedičenje ter zagovarjanje sovraštva in nasilja bi morali znati prepoznati že na samih začetkih nasilja, kar mnogi sicer tudi dobro plačani elitniki niso sposobni. Četudi vsi vemo, da gre za konkretne osebe in odločevalce, so mnogi izogibajo in bojijo navajati ter povezovati konkretno odgovornost predsednikov držav in vlad, predstavnikov parlamentov, urednikov medijev, direktorjev firm, predvsem orožarskih ter drugih za stanje vojne in miru na svetu.
Predsednik odbora za zunanjo politiko slovenskega parlamenta in predstavnik Gibanja Svoboda Dušan Stojanovič v politično pravni nevtralni »žlobudravščini« po sestanku v začetku oktobra 2023 enako previdno obravnava razmerje do Izraela, kot je nekritičen in tih do konkretnih zlorab človekovih pravic Palestincev.
Ministrica Tanja Fajon in predsednik vlade Robert Golob sta tiho ob prodaji in izvozu slovenskega orožja ter vojaške opreme v Izrael v višini 1.189.777 evrov (med leti 2018 in 2022) ter hkrati enakovrstnem uvozu za 1.213.578 evrov. Seveda je vse skupaj visoke kvalitete in »preizkušeno v praksi« – na Palestincih, domnevam. Nihče ne omenja prekinitev dobav. »Nenavadna« tišina. Ali gredo tudi moji davkoplačevalski prispevki za to vojno in zločine? Absolutno sem proti temu.
Prav tako je boleča tišina slovenskih predstavnikov oblasti, da se niso oglasili in protestirali ob izraelski zavrnitvi oziroma prepovedi vstopa v Izrael tožilcu Mednarodnega kazenskega sodišča Karimu Khanu konec oktobra lani. Pa ne da se bojijo prevzeti odgovornost za podporo storjenim zločinom, apartheidu in genocidu?
Kolikokrat do sedaj je poklicala predsednica države Nataša Pirc Musar v Izrael in v Ameriko ter opozorila na nesprejemljivost pobojev otrok? Enkrat, trikrat desetkrat? Ali predsednik slovenske vlade načrtuje obisk podpore Palestincem – ne podpore Izraelu, v Gazi, tako kot v Kijevu? Le zakaj ne? Promocijski obiski Janševega ter Toninovega pristaša in somišljenika Franca Breznika ter Jerneja Vrtovca v Izraelu so »lep vzor«, kako se daje mednarodna podpora »pravim zločinskim odločevalcem« za genocid.
Pajdašenje Slovenije z morilci in okupatorji v Izraelu ter vsemi njihovimi podporniki ne bi smelo biti sprejemljivo za nikogar. Imamo namreč potem preveč umazane roke. Besede naselbine, koloni, prisilno izseljevanje, zločini so nam znane iz naše zgodovine. Predvsem pa opogumlja dejstvo, da glede na vse trpljenje, zatiranje in grozodejstva v ljudeh še vedno tli upanje ter težnja po svobodi in pravičnosti. Število udeleženih v stotisočih v podporo miru v različnih mestih je dokaz, da mnogim ni vseeno. Hkrati pa opogumlja sposobnost ločevanja dobrega od zlega. To slednje seveda ne leti na vse, ki nas predstavljajo v svetu in doma.
Miloš Šonc, Grosuplje
