»Z veseljem,« je bil moj odgovor. Takoj po uradni razglasitvi se je iz množice iztrgal možak s harmoniko. Izboril si je pot do Anite in ji začel igrati. Kasneje je omenila, da mu je pomagala iz težav. Možak je igral in igral, Anita je stala in ga spoštljivo poslušala. Ker sem iz novinarskih vrst, sem začutila tisti znani nemir novinarjev, urednikov, pomembnih visokih gostov, tudi politikov, ki so ji želeli čestitati in poklepetati z njo. Niti uradne izjave Slovenke leta še ni bilo … Ampak Anita se ni dala motiti. Poslušala je do konca – zato, ker ji je bil najpomembnejši ČLOVEK. Tisti anonimnež med pomembneži, ki ji je tisti trenutek namenil skladbo.
Vsak od nas, ki smo v katerem koli obdobju ali pri katerem koli projektu sodelovali z njo, v teh dneh obuja spomine na Anito. Večina spominov in lepih misli ne bo objavljenih, ampak zapisanih v srcih tistih, ki jim je pomagala. Za mnoge je bila zadnje upanje. Da Slovenija ni le dežela blagostanja, da se družba nevarno razslojuje na bogate in revne, da so mnogi odrinjeni na rob preživetja in oropani celo človeškega dostojanstva, da si zatiskamo oči pred realnostjo, je vztrajno in argumentirano ponavljala. Anita je poosebljala duha naše velike in razvejane organizacije – Zveze prijateljev mladine Slovenije in njenih članic. Bila je simbol skrbi za otroke, ki so naše bogastvo in prihodnost, in ustvarjanja enakih možnosti za vse. Imela je odlične ideje in jih je znala bliskovito realizirati. Njena nekdanja sodelavka Anita Caruso se devetdesetih let, ko smo postali samostojna država in se hkrati tudi začeli odmikati od socialno naravnane družbe – takrat je bilo celo zaznati, da je ZPMS preživela svoj čas – pogosto spominja kot časa streznitve, da bo treba otrokom in družinam organizirano in sistematično pomagati. Prav Anita Ogulin je bila tista gonilna sila, ki je pri vzpostavitvi Humanitarne linije, ki je leta 1998 povezala ZPMS in Televizijo Slovenija, praktično v trenutku posredovala seznam nekaj deset družin, za katere naj bi se v nedeljskih oddajah zbirala sredstva za pomoč. Poznala je teren. S tem je bil prebit led v tovrstno humanitarno poslanstvo ZPMS. Njenemu zgledu so sledili tudi druga društva in zveze po terenu in tako se je gradila humanitarna mreža ZPMS.
Anitina empatija do trpečih, trpinčenih in prikrajšanih ni poznala nikakršne tolerance. Dobesedno je živela trpljenje vseh, ki so se k njej zatekli po pomoč, pa tudi tistih, katerih bolečino in stisko je prepoznala sama, se jim približala in jim ponudila roko opore. Na letovanjih in v programih počitniškega varstva je Anita prepoznavala tudi trpinčene in zlorabljene otroke. Največjo stisko je doživljala, kadar starši ob vrnitvi z letovanj niso prišli po otroka, in tedaj, ko se otroci zaradi različnih stisk ob povratku z letovanj niso želeli vrniti k staršem. Rešitev je iskala v pobudi za zakonsko ureditev »začasne namestitve otrok v hiši zavetja za otroke«, ki jo je ZPMS naslovila na odločevalce. Hiša zavetja Palčica danes ponuja varno zavetje mnogim otrokom.
Kot predana predsednica komisije za socialna in humanitarna vprašanja je bila gotovo ena od pionirk razvoja humanitarnih programov ZPMS. Svoja prizadevanja je nato nadgradila v številnih humanitarnih projektih znotraj ZPM Moste - Polje – danes na primer gotovo ni nikogar, ki ne bi poznal Botrstva. Bila je tista, ki je premaknila širše zavedanje družbe, da stiske ljudi obstajajo in jih je treba reševati.
Njeno življenje je polnila skrb za druge. Pogosto se zdi, da so vrednote, kot so solidarnost, skrb za sočloveka, nudenje pomoči, spoštljivost in prijaznost, odšle na pogorišče zgodovine, v ospredje pa so stopili individualizem, gonja za še več … Anita je s svojo pojavnostjo in prizadevnostjo postavljala ogledalo vsem, celotni družbi, tudi odločevalcem. Ustvarjala je boljšo družbo. Dokazovala je, da je to mogoče. Pri tem je bila vztrajna, trmasta in drzna. Mar ni prav drznost tisto, kar ustvarja spremembe? In te spremembe, dobri projekti za otroke, za mlade, bodo ostali. Največja in najbolj dragocena zapuščina Anite Ogulin pa je zavedanje, da lahko naredimo družbo bolj sočutno, prijazno in spodbudno za vse!
Darja Groznik, predsednica Zveze prijateljev mladine Slovenije
