Za odprto pismo sem se odločil zato, ker ima služba za stike z javnostjo pri RTV od nekdaj navado, da vsakomur, ki jih opozori na kako pomanjkljivost, vljudno odgovorijo, da nima prav.

Televizija Slovenija že nekaj časa v informativnih oddajah govorce v tujih jezikih prevaja tudi zvokovno. Ker so ti prispevki hkrati podnaslovljeni, predvidevam, da je novost namenjena slabovidnim in slepim. Kar je prav. Vendar je izvedba za gledalce z zdravim sluhom izjemno moteča. Izvirnega jezika ni mogoče poslušati, ker je zatemnjen, možgani gledalca pa ne vedo, ali bi prevod poslušali ali brali, ker se enkrat najprej pojavi podnapis, drugič zvočni prevod.

Največji problem pa je po mojem mnenju sama izvedba zvočnega prevoda. Človek normalno spremlja program, kar naenkrat pa udari nek glas iz lonca. Izbira spikerja ni samo neposrečena, ampak tudi neprofesionalna in diletantska. Za tako nalogo bi bilo treba izbrati nevtralen, svetel glas, ki ne bi v prvi plan postavil govorca, ampak to, kar govori. Saj večina televizij pozna tako prevajanje že od nekdaj. Na primer najbližja HTV, ki to že leta izvaja korektno in profesionalno. Našim televizijcem predlagam, naj si pogledajo kak HTV Dnevnik.

Pa to še ni vse. Ta glas iz lonca ne samo bere prevod, kar bi bilo normalno, ampak poskuša oponašati izvirnega govorca. Z niansiranjem glasu v prevod vnaša čustvene poudarke in sugerira razumevanje vsebine povedanega. To pa je nedopustno. Če bi bili podnapisi izvedeni na enak način, bi morali spreminjati velikost in barvo črk in biti okrašeni z emojčki. To, kar imamo sedaj, ni prevod, ampak nekakšna kvazisinhronizacija.

Res težke razmere na RTV ne bi smele biti izgovor za diletantizem in neprofesionalnost. Predlagam preprosto rešitev problema: prevod za slabovidne in slepe dodajte Dnevniku na 3. programu, ki je že opremljen s prevodom v znakovni jezik za gluhe.

Tone Rački, Ljubljana