Meteorolog Andrej Velkavrh (Dnevnik, 5. 7. 2024) ob osebni noti lepo privede do fizikalnega načina razmišljanja in naravoslovnega pogleda na svet. V bistvu nas privede do znanosti in njenega kritičnega mišljenja in znanstvenega dvoma, ki jo poganjata naprej do novih spoznanj. Prav to, namreč kritično razmišljanje in dvom, bi morala biti lastna široki javnosti. A to se začne že v vrtcu in osnovni šoli ob spoznavanju naravnih pojavov. Bi se moralo. Pa se res?
Naj dodam nekaj osebne note kemika, ki z obiskom šol omogočam, da učenci z eksperimentiranjem spoznavajo lastnosti nekaterih nevsakdanjih snovi in fizikalno kemijskih pojavov, kot dopolnitev pouka. Utekočinjeni dušik jim postane domač, v razredu utekočinimo kisik, ki pokaže svojo modro barvo in burno gorenje, iz jeklenke spustimo ogljikov dioksid, nastali suhi led, torej trdni CO2 ujamemo v vrečko in postane predmet zabave. Ne pozabimo omeniti, da gasilci tako gasijo, česar z vodo ne smejo. Prižigamo vodik, preizkusimo eksplozivnost v zmesi z zrakom, pa tudi helij nam postane bolj domač. Megla pred štartom vesoljskih raket, ki uporabljajo tekoča kisik in vodik, jim postane razumljivejša. Ob zaključku s pomočjo tekočega dušika naredijo sladoled, kjer tudi ne manjka naravnih pojavov. Tradicija teh poskusov izvira iz Inštituta Jožef Stefan, v sodelovanju s Šolo eksperimentalne kemije.
Vseeno pa v uvodu ponovimo nekaj vsebin zemljepisa, fizike, kemije, biologije, skratka naravoslovja. Vprašanje, ki ga postavimo, na primer, kako to, da plinov, ki sestavljajo ozračje našega planeta (v odstotkih: dušik 78, kisik 21, argon 0,9 in vodni hlapi od 1 do 5) ne odpihne ali se ne izgubijo v vesolju. Bilo bi zanimivo izvesti anketo s tem vprašanjem v sprehajajoči javnosti. Ali pa, zakaj na Zemlji nujno potrebujemo ogljikov dioksid. In dodatno, kakšen je njegov odstotek v zraku (okrog 0,04). In malo bolj zasoljeno vprašanje, kakšen je odstotek CO2 iz človekovih izpustov (okrog 5) v naravni količini ogljikovega dioksida. Če teh pet odstotkov preračunamo na celotno ozračje, pomeni človekov prispevek 0,002 odstotka.
Pridružujem se avtorju v mnenju: »Ker se v teh časih pojavljajo številni, ki naravoslovne pojave tolmačijo na način, ki nima s fizikalnimi zakonitostmi nobene zveze. Pojavljajo se razne teorije, ki fizikalno sploh niso vzdržne.« Ena teh teorij je, da je človeštvo krivo za podnebne spremembe. S tem, da je njegov prispevek 0,002 odstotka ogljikovega dioksida. To je politika in ne znanost. Kakor je bila politika uvedba davka na CO2 zaradi polnjenja državnih proračunov, brez merljivega vpliva na podnebne spremembe. S tem namenom so ga uvedli najprej na Švedskem. Fizikalno nevzdržne teorije dejansko sproža in vzdržuje politika. To je že leta 2010 opisal matematik mag. Mišo Alkalaj, bogato podprto z viri, v knjigi Podnebna prevara (tudi z več prispevki v Dnevniku).
mag. Tomaž Ogrin, Ljubljana
