V radovljiški graščini, cerkvi sv. Petra in cerkvi Marijinega oznanjenja v Velesovem bodo letos potekali koncerti 42. Festivala Radovljica 2024. Prihaja petdeset glasbenikov iz štirinajstih držav.
Umetniški vodja Domen Marinčič pravi, da bo tokrat nekoliko več baročne glasbe kot sicer. Že na otvoritvenem koncertu bodo v zasedbi z godali, brenkali in pozavno zazvenele sonate in »simfonije«, ki so jih sredi 17. stoletja igrali na dvoru Leopolda Viljema Avstrijskega v Bruslju. Nastopil bo mlad, šestčlanski nizozemski ansambel Castello Consort. Niko Houška, predstavnik za stike z javnostmi pri festivalu, pa dodaja: »Radovljiški festival je znan po poudarku na starejši glasbi, a v svoje sporede že vrsto let vključuje tudi redko izvajano glasbo 19. in 20. stoletja, pretežno na ustreznih zgodovinskih glasbilih.«
Oratorij, Bach, baročni inštrumenti
Največji letošnji projekt bo izvedba oratorija Sveti Janez Krstnik italijanskega skladatelja Alessandra Stradelle. Na odru bo pet pevcev solistov in trinajstčlanski Festivalski baročni orkester, ki ga vodi Domen Marinčič. Gre za orkester s pretežno slovenskimi izvajalci, ki igrajo na zgodovinska glasbila. To bo njihovo tretje sodelovanje na festivalu, lani so denimo izvedli oratorij Judita Alessandra Scarlattija. Stradellov oratorij pa je nastal za izvedbo v cerkvi San Giovanni dei Fiorentini v Rimu, za cvetno nedeljo leta 1675. Takrat v Rimu zaradi papeške cenzure niso izvajali oper, smelo pa so izvajati podobno dramatične oratorije. In ta govori o svetnikovi mučeniški smrti, ki je bila spletka Salome in njene matere Herodiade.
Vsako leto se festival pokloni Bachu na poseben način. Letos bo to z izvedbo vseh njegovih šestih suit za violončelo. Ker je to ogromno not, so koncert razdelili na dva večera (zato tudi letos enajst koncertnih večerov in ne deset kot običajno, za eno vstopnico pa bo možno prisluhniti obema), te suite pa bo solistično izvajal francoski violončelist Christophe Coin, ki je bil v svetovnem merilu eden najpomembnejših, ki so se raziskovalno lotili proučevanja starih izvajalski praks na baročnem violončelu. »Na prvo žogo bi rekel, da se baročni čelo razlikuje od sodobnega predvsem po strunah. Baročne so črevnate in mehkejše, medtem ko danes uporabljajo kovinske. Inštrument zato ni tako močan in glasen, temveč veliko bolj rafiniran in odziven; nanj lahko veliko hitreje in bolj virtuozno igraš,« pravi Houška, tudi sam violončelist. »Posebnost radovljiškega festivala je tudi v tem, da se pojavljajo inštrumenti, ki se jih redko vidi in sliši.«
Tak bo tudi recital na klavikordu, predhodniku klavirja - prvi so se pojavili že v 14. stoletju in bili veliki le dve oktavi in pol, do 18. stoletja, ko so bili najbolj popularni, pa so obsegali tudi preko pet oktav. »Tudi tu gre za zelo rafiniran ton, ki pa je zelo tih. Teh inštrumentov danes žal ne moreš več uporabljati v koncertni dvorani, ker so pretihi, in če jih ozvočiš, ni isto. Bolje se je v tem primeru poslužiti manjšega, salonskega prostora, in dvorana v radovljiški graščini je ravno še primerna,« meni Houška. Za inštrumentom bo sedel nizozemski profesor in muzikolog Menno van Delft, ki velja za vodilnega izvajalca na tem glasbilu. Igral bo glasbo Bachovih sinov in učencev, ter Mozarta.
Umetniški vodja Marinčič v program rad uvrsti tudi kakšen poseben koncert, in to bo letos četrti koncert, ki bo posvečen dhrupadu, gre pa za najstarejšo obliko severnoindijske klasične glasbe. Udaj Bhawalkar, ki bo v gosteh, je eden najvidnejših pevcev dhrupada in je veliko prispeval za njegovo uveljavitev in priljubljenost po vsem svetu. Na naslednjem koncertu bo nastopil znani angleški tenorist Nicholas Mulroy s samospevi Fauréja, Ravela in Hahna ter pričaral ozračje pariških salonov z začetka 20. stoletja, vmes pa se bodo brali teksti Marcela Prousta.
Ponovno bo gostja violinistka Mojca Gal, ki deluje v Švici, prihaja pa s svojim Ansamblom Ad Fontes. Postregli bodo s slovaško glasbo 17. stoletja, pa tudi madžarskimi in hanaškimi ljudskimi plesi, ki so bili priljubljeni že v obdobju baroka. Festival bo sklenil solistični recital Giovanne Baviera, ki je razvila oseben pristop k oživljanju zgodovinske prakse petja ob lastni spremljavi na violi da gamba. Izvajala bo angleške pesmi, francoske renesančne šansone, italijanske madrigale in monodije, pa tudi sodobno glasbo, ki nastaja posebej zanjo.
Slovenska dediščina v fokusu muzikologov
V okviru spremljevalnega programa bo mojstrski tečaj za kljunasto flavto ter mednarodna delavnica Od zapisa do odra. Za vzorčen primer jim bodo služili koprski arhivi s svojo glasbeno dediščino, razpravljali pa bodo o poteh, kako v življenje in na oder spraviti nek notni zapis iz recimo 16. stoletja, ki se ga odkrije v kakšnem od arhivov in ga danes ne zna nihče več prebrati. Na delavnici bodo muzikologi, pa tudi izvajalci, ki bodo izpeljali dva koncerta.
Prvi koncert se bo vezal na arhive koprske stolnice, kjer hranijo »repertoar«, ki ga je ustvaril skladatelj ter tamkajšnji organist in kapelni mojster Antonio Tarsia. Prepisoval je dela popularnih italijanskih skladateljev, pisal pa tudi svoja. Nastopila bo razširjena zasedba musica cubicularis z odlično kanadsko sopranistko Stefanie True.
Na drugem bodo prvič v sodobnem času izvajali frančiškanski koral iz piranskih in koprskih samostanov iz 17. in 18. stoletja. Houška: »Izvajalska praksa tistega časa v tej regiji je bila, da so se spevi mašnega ordinarija (pevski deli) izmenjevali z orgelskimi improvizacijami. To se ve iz zapisov. Obstajajo tudi zanimivi zapisi, v katerih piše, kako so ljudje radi hodili k mašam prav zaradi tega atraktivnega petja, celo koprski škof Naldini se je hvalil s tem. Za orglami bo vodilni strokovnjak za zgodovinsko improvizacijo, italijanski orglavec Edoardo Bellotti.
»Šlo bo za nekakšen živi muzej, za glasbo in izvajalske prakse, ki jih nikjer drugje ne moremo slišati. Edinstveno.«
