Mednarodna razstava Odmaknjeni pogled: nova stvarnost in realizmi v Srednji Evropi (1925–1933) se začenja tam, kjer se končuje ekspresionizem in se v vizualni umetnosti začenja uveljavljati estetski kod tako imenovanega novega realizma. Po koncu prve svetovne vojne in epidemiji španske gripe so se v Srednji Evropi zgodili politični, družbeni, ekonomski in kulturni pretresi, ki so povzročili strah pred razpadom obstoječe družbe. Obrat k izčiščenemu realizmu, klasicizmu in novi stvarnosti je v slikarstvu, kiparstvu, grafiki, fotografiji kakor tudi grafičnem oblikovanju, arhitekturi in filmu pomenil logično reakcijo in posledično angažirano umetniško gibanje, saj je odražal težjo po »vrnitvi k redu«, ugotavljata kustosa razstave Miha Colner in Goran Milovanović. To je bil tudi čas začetka globalizacije, ko se pojavijo možnosti distribucije vsebin in podob zaradi razvoja tiskanih medijev, radia, informacije se začnejo pretakati hitreje. Šlo je za prehod v moderno dobo in njene fenomene.
Dela s statusom kulturne dediščine
Razstava je zasnovana v štirih tematskih sklopih: dela, ki se posvečajo spremembi v dojemanju umetnosti v 20. letih in uveljavljanju principa objektivnosti in distanciranosti; dela, ki se posvečajo tehnološkemu napredku in modernizaciji vsakdanjega življenja; dela, ki izpostavljajo nestabilnost takratne družbe; ter dela z močnim družbenim vplivom razraščajoče se množične kulture.
Pri pripravi razstave so sodelovali s štiriindvajsetimi muzeji in zasebnimi zbirkami iz Nemčije, Avstrije, Italije, Madžarske, Hrvaške, Bolgarije, Češke in Slovenije ter več zasebnimi lastniki. Vseh del je kar 190, največji logistični problem pa je predstavljalo dejstvo, da imajo ta dela status kulturne dediščine, saj so stara že okrog sto let, pravi kustos Miha Colner, ki je tudi producent razstave. Procedure za izposojo takšnih slik so zapletene – birokratsko, logistično in finančno. Ker gre za narodno blago, profesionalni transporti potrebujejo posebna zavarovanja in izvozna dovoljenja.
»To je največja razstava v Galeriji Božidarja Jakca sploh, niso pa vsa dela kapitalna,« pravi kustos. Četudi je del veliko, so jih lahko smiselno razporedili po sicer 700 kvadratnih metrov velikem razstavnem prostoru. Ker je tudi sama galerija usmerjena v medvojno obdobje 20. in 30. let prejšnjega stoletja, so kar 35 del iz lastnih stalnih postavitev povezali v razstavo. Gre za dela Božidarja Jakca, Franceta Kralja, Toneta Kralja, Nandeta Vidmarja, Jožeta Gorjupa in Zorana Didka, ki so ravno tako delovali v duhu novih realizmov in nove stvarnosti.
Manifestacije obrobnih mest
Formati del so zelo različni, recimo grafika in fotografija imata manjše formate, sploh fotografija v tistem času ni poznala velikih povečav. »Zdelo se nam je zelo pomembno, da v razstavo vključimo tudi fotografijo, kajti brez nje je težko govoriti o novi stvarnosti, novih realizmih in na splošno o tem obdobju moderne umetnosti. Fotografija je namreč takrat postala integralni del vizualne kulture in s tem tudi vizualne umetnosti,« je povedal kustos.
Sicer pa se razstava osredotoča na umetniške manifestacije v »obrobnih« mestih, a nič manj pomembnih kulturnih oziroma urbanih središčih, kot so Chemnitz, Halle, Gradec, Budimpešta, Brno, Sofija, Reka, Zagreb, Maribor in Ljubljana. Colner: »Vsi kolegi kustosi iz vzhodne Evrope ali Balkana veliko vemo o zgodovini umetnosti v Nemčiji, Italiji in Franciji, ves čas pravzaprav gledamo tja, medtem ko je zgodovina umetnosti v obrobnih prostorih, od Poljske, prek Baltika pa do Bolgarije, veliko bolj zapostavljena, čeprav so vplivi iz velikih središč ravno tako prihajali v te prostore. Umetniki iz Ljubljane ali Maribora so bili v tistem času bolj povezani z Zagrebom ali s Prago kot pa recimo s Parizom ali New Yorkom. Hoteli smo izpostaviti, kako se je ta duh časa hkrati odvijal tudi v obrobnih predelih Evrope. Denimo v Bolgariji so se na področju umetnosti v tistem obdobju dogajale zelo zanimive stvari, pa marsikdo o tem ne ve ničesar.«
Nova stvarnost v Sloveniji se je začela okrog leta 1925, ampak ta razstava to tudi demantira. Veno Pilon je že v zgodnjih 20 letih delal v duhu nekakšnega klasicizma, novega realizma, kakor koli že to imenujemo, in na nekatere umetnike v tem prostoru so bolj vplivali trendi iz Nemčije, na druge iz Italije, povsod pa se je razvijalo in dogajalo. Pri novi stvarnosti in novih realizmih ni šlo za neko posebno umetniško gibanje ali uveljavljen, točno določen slog, temveč predvsem za duha časa.
Umetniki v dialogu
V Nemčiji sta iz tega obdobja najbolj poznana Otto Dix in George Grosz, ki ju danes dojemamo kot temeljna umetnika nove stvarnosti, a sta precej odstopala od drugih. Bila sta ekspresivna, groteskna in zelo drugačna od recimo Georga Schrimpfa ali Conrada Felixmüllerja (dela vseh štirih so na razstavi). Zanimivost koncepta razstave pa je ta, da so ti umetniki postavljeni v dialog z drugimi slovenskimi in jugoslovanskimi umetniki; delo Schrimpfa recimo stoji nasproti delu Franja Stiplovška, enega bolj karakterističnih umetnikov nove stvarnosti.
»O kakovosti del bi težko govoril neposredno, ker jo je težko definirati, sploh v času moderne umetnosti. Povsod so se pojavili zelo različni principi. Razlika je bila morda v tem, da je imela Nemčija pač večji kulturni prostor, bila je industrijsko bolj razvita in verjetno so tudi umetniki lažje shajali kot pri nas. Schrimpf je lahko bil v tridesetih letih profesionalni umetnik, medtem ko je Franjo Stiplovšek poučeval tudi na realki v Krškem. Kar pa ni nujno slabše, saj je bil verjetno manj obremenjen s trgom in preživetjem,« še pravi kustos.
Razstava bo odprta do 23. marca, obetajo se številna vodstva, predavanja pa tudi simpozij v Novi Gorici, saj je našla relacije s prihajajočim programom EPK Nova Gorica. Pri izvedbi razstave so denimo sodelovali tudi z umetnostnim muzejem Kunstsammlungen iz Chemnitza, vzhodnonemškega mesta, ki se ravno letos ponaša z nazivom evropska prestolnica kulture.
