Prva posthumna razstava aprila preminule avtorice z naslovom Fotografija kot življenjska izbira bo na ogled do 2. oktobra. Kuratorka Francesca Alfano Miglietti, ki je Battaglievo osebno poznala, je iz njenega arhiva izbrala 300 raznolikih fotografij. »Letizia si je zelo želela imeti razstavo tukaj v Ljubljani in je bila pripravljena priti sem z osebnim negovalcem. Tudi zato, ker je vodja galerije Marija Skočir organizirala fotografsko razstavo Josefa Koudelke, ki ga je Letizia zelo občudovala,« je povedala italijanska kuratorka. Battaglievo opisuje kot zelo borbeno žensko. »Vedno je pravila, da ni fotografinja, ampak oseba, ki fotografira. Borila se je za socialne in družbene pravice, za pravice manjšin. Ni delala razlik med bogatimi in revnimi, izobraženimi, ženskami in moškimi. To je razstava, ki je bila v Italiji zelo obiskana, ker so bile prvič na ogled fotografije, ki niso predstavljale Letizie samo skozi fotografije mafije, ampak širše.« Njeni priljubljeni motivi so otroci, živali, ženske, predvsem pa vsakdanji ljudje v najpristnejših občutjih. Politika, življenje, smrt, ljubezen in obzorja so besede, ki jih iščemo za opis njenega opusa. Citat Letizie Battaglia, ki naznanja razstavo v galeriji Jakopič, se glasi: »Mislim, da fotografija vsebuje celo poljube, ki smo jih dali in ki smo jih prejeli. Pri fotografiranju se razkriva življenje, ki smo ga živeli, vse je zajeto znotraj ene same fotografije, če je ta dovolj dobra.«

Vonja po krvi ne pozabiš

Skozi celotno fotografsko doživetje, v katerem prevladujejo črno-bele slike, saj je redko fotografirala v barvah, nas spremljajo avtoričine besede. Pod posameznimi serijami slik so njeni najbolj znani citati: »Svetujem, da vse fotografirate zelo od blizu, na dosegu roke, ki te lahko udari ali poboža.«

V objektiv je ujela tudi nekaj najbolj znanih italijanskih imen. Tako zasledimo podobe Giovannija Falconeja, tožilca, ki je preiskoval mafijske zločine, in režiserja Piera Paola Pasolinija, ki mu je nenehno pretila cenzura.

V Palermu, rodnem mestu Letizie Battaglia, je del praznovanja 1. novembra, dneva mrtvih, da ljudje otrokom podarjajo igrače. Nekatere med njimi so tudi v podobi pištol. »Fotografija fantka s pištolo je še posebej močna, ker si je otrok čez glavo nadel nekakšno ruto, saj je najbrž nekoč videl nekoga, ki je to storil. Torej posnema nekoga odraslega,« pravi Alfano-Migliettijeva. Battaglieva mafije ni marala fotografirati, to je jemala zgolj kot delovno obveznost fotoreporterke. »Grozno je fotografirati ljudi, ki jih je ubila mafija. Rekla je, da kadar si blizu nekoga, ki so ga ubili, vonja po krvi ne pozabiš,« se spominja italijanska kuratorka in doda, da se je zaradi tega zgodil trenutek, ko je hotela požgati ves svoj arhiv. »A ta je bil v resnici dosti bolj bogat, kot si ga je sama zamišljala. Številne fotografije so prvič natisnjene in razstavljene. Nismo želeli predstaviti tiste Battaglieve, ki so jo ljudje poznali po fotografijah mafije, ampak tisto, ki je sama izbirala, kaj bo fotografirala. Verjela je, da so revni po vsem svetu enaki. Imajo enake izraze, občutja. Zanjo je fotografirati pomenilo dotakniti se nekoga, izmenjati čustva.«

Fotografska dediščina ene najpomembnejših italijanskih fotografinj je svojevrsten revolucionarni manifest. Ali kot pravi eden njenih citatov: »Vse življenje sem se borila, da bi se ponovno našla, in to se je zgodilo, ko sem začela fotografirati. Svoboda je zame zelo intimna potreba.«