Jadran Lazić je fotograf, ki ga poznajo praktično vse filmske, hollywoodske, glasbene in še kakšne zvezde tega sveta, ne nazadnje že dolga leta živi med njimi v Los Angelesu. Verjetno bi končal kot hrvaški lokalni fotograf – v rodnem Splitu je v objektiv najprej lovil domače nogometne zvezdnike iz kluba Hajduk – če ne bi imel v sebi talenta, pa tudi nekakšne predrznosti, ki ga je v začetku sedemdesetih let popeljala med trop lovcev na senzacije v Pariz. V četrtek so v Palaciju na ljubljanskem gradu odprli obsežno razstavo njegovih fotografij z naslovom Na rdeči preprogi, ki bo na ogled do 3. septembra.
Njegovih petdeset
Lazićeve fotografije so bile v Ljubljani nazadnje na ogled pred letom in pol v Galeriji Fotografija, povod za to je bila njegova razkošna dvodelna monografija na 900 straneh z naslovom Jadran Lazić, 50 let fotografije, ki je izšla pri zagrebški založbi HAA. »Razstava v naši galeriji je bila manjša, ker je sovpadla v obdobje ukrepov zaradi pandemije in nismo vedeli, ali bomo sploh odprti ali ne. Takrat sem mu obljubila, da mu bom v Ljubljani pripravila večjo razstavo, in tako je nastala ta,« je povedala kuratorka razstave Barbara Čeferin iz Galerije Fotografija. Lazić pravi, da je to njegova najobsežnejša razstava doslej. Dragocena je tudi v tem smislu, ker je vsaka fotografija opremljena z njegovimi zapisi, s tem pa tudi zanimivimi zgodbami iz zaodrja. »Ko sem delal, sem preprosto opravljal svoj posel – nisem razmišljal o razstavah, niti o monografijah. Zdaj, ko se je to bolj ali manj končalo, sem se odločil, da izbrano pokažem javnosti,« pravi Lazić, ki je v zadnjem obdobju imel že nekaj samostojnih razstav.
Fotografije za ljubljansko razstavo je pomagala izbrati njegova soproga, urednica na BMC, ki je opravila prvo selekcijo, drugo je opravil avtor sam in izbral več kot dvesto fotografij, zadnji izbor pa so zaupali Barbari Čeferin, ki je odbrala več kot sto fotografij; petnajst so jih digitalno povečali na meter in pol krat dva metra.
Med grozotami vojne
Lazić se je kalil v različnih fotografskih žanrih, tudi skozi reportažno vojno fotografijo. Mednarodno je zaslovel, ko mu je leta 1982 na pogrebu sovjetskega predsednika Leonida Brežnjeva kljub zastraženemu dostopu uspelo narediti fotografijo pokojnika od blizu. Newsweek jo je pozneje izbral za fotografijo leta. Svetovno je poznana tudi njegova fotografija terorista Abuja Abasa. »Za nekega vojnega fotoreporterja biti svetovno ekskluziven je največji možen dosežek. Ujeti trenutek nečesa, kar išče ves svet, a tega nihče nima. Danes je vse drugače. Če bi Brežnjev umrl zdaj, ne bi bila več ekskluziva, vsi bi tam slikali z mobiteli. Sploh še težko govorimo o kakršni koli ekskluzivi,« pravi Lazić.
Barbara Čeferin dodaja: »Lazić je v prvi vrsti fotoreporter, čeprav se pogosto ob njegovem imenu navaja, da je paparac. Ampak bil je tudi v vojni in ta zvrst fotografije je zelo kompleksna, kar sem želela na tej razstavi tudi izpostaviti. V razgibanem ambientu gradu lahko vidimo cel aspekt njegove fotografije, se pravi od svetovnih zvezd, jugoslovanskih estradnikov, Hollywooda, evropske filmske scene do vojnih grozot na Bližnjem vzhodu. En dan je bil torej v vojni vihri in reševal svojo glavo, naslednjega pa je fotografiral filmske zvezde na rdeči preprogi na festivalu v Cannesu. Ti preskoki so bili nedvomno tudi psihološko zelo naporni.«
Poklic paparac
Vendarle je najbolj poznan po fotografijah zvezdnikov. V Parizu mu je najprej odmevno uspelo fotografirati Charlotte Rampling, česar se spominja takole: »Poklical sem v njen hotel, se dogovoril z njo osebno in uprizoril pravi photo session. Danes bi bilo kaj takega nemogoče.« Fotografiral je tudi najstniško Jodie Foster in jo celo pripeljal na Hvar, kamor za nekaj mesecev na leto še vedno prihaja, slikal je tudi Gillian Anderson, Sylvestra Stallona, Romana Polanskega, Roberta De Nira, Jamieja Foxxa, Johnnyja Deppa, Jean-Clauda Van Damma, Elizabeth Taylor, Davida Bowieja, Bianco Jagger, Kirka Douglasa, Sigourney Weaver, Jacka Nicholsona, Carla Pontija, Sofio Loren, Marlona Branda, Richarda Gera in mnoge druge. V objektiv je ulovil tudi številne jugoslovanske zvezdnike, denimo Dina Dvornika, Miša Kovača, Suzano Mančić, Dražena Petrovića, prijatelja Oliverja Dragojevića, Terezo Kesovijo, ki ga je s svojim prihodom in nastopom počastila tudi na četrtkovem odprtju ljubljanske razstave.
Leta 1980 je nastala njegova prva fotoknjiga, ki jo je naslovil Jaz, paparaco, prodana je bila v 10.0000 izvodih, drugo fotoknjigo je naslovil Reporter, zaobjela je njegovo delo fotoreporterja. »Ta nalepka paparac je ostala iz Pariza zaradi nekaterih zvezd, ki niso želele pozirati, pa sem jih vseeno fotografiral. Ampak vedno sem to počel kulturno, uglajeno. Večinoma z zvezdniki nisem imel težav, bili so v glavnem prijazni. V Parizu nas takrat ni bilo veliko, ki smo to počeli, jaz pa sem imel informacije, kako priti do zvezd. Sam sem bil vedno paparac džentelmen in sem tak tudi vedno ostal, medtem ko so današnji paparaci drzni, nesramni, brez spoštovanja.«
Prepričan je, da je paparaco fotografija praktično pred izumrtjem; magazini nimajo več proračuna, da bi drago plačevali fotografije, kot so lahko počeli včasih. »Magazini si sami jemljejo fotografije zvezdnikov z instagrama in jim zato ni treba niti plačevati. Tudi zvezde se nočejo več slikati za magazine, ker imajo prenizke naklade, navsezadnje imajo svoj instagram in svoje sledilce.«
