Človek občuti manko, ko umre velik umetnik iz njegovega okolja. Dokler je med živimi, pa čeprav težko bolan, to vseeno ponuja nekakšen občutek utehe. Ko pa odide, ostane praznina, pa čeprav ostanejo njegovi otroci – velika dela sinteze slovenskega modernizma in postmodernizma, slike, ki si zaslužijo mesto med največjimi na svetu. V 85. letu nas je namreč zapustil slikar in akademik Emerik Bernard, upokojeni redni profesor za slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, umetnostni teoretik in prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo.
Po začetnem ustvarjanju različnih kolažev in asemblažev iz odpadnega materiala se je v osemdesetih letih uveljavil kot ena osrednjih figur takratnega slovenskega slikarstva. Bernard v svojih slikah ni le ves čas upošteval modernističnega temeljnega pomena snovnosti slike, ampak je obenem poudaril tudi njen simbolni, pomenski in čustveni naboj, kar je značilnost postmodernizma. Medtem ko je modernizem zahteval, da je slikovna površina enotna in homogena, so Bernardova dela večplastni prepleti, ki temeljijo na načelu kolaža. Čeprav dosegajo vtis enotne strukture, se vedno pokaže, da ta temelji na heterogenosti materialov in podob, ki sliko sestavljajo.
Bernard je nekatere svoje slike imenoval palimsesti. Palimpsest je pergament, na katerem je bilo izbrisano prvotno besedilo in čezenj napisano novo. V Bernardovih palimpsestnih slikah so skriti ali transponirani številni elementi iz vsakdanjega sveta ter iz zgodovine umetnosti in kulture. Slike spominjajo na idealizirane podeželske idilike njemu posebno ljube slovenske Istre, ki pa ji Bernard nasproti postavlja izkušnjo propadanja in razkrajanja njenih kulturnih in družbenih tradicij.
Rojen je bil leta 1937 v Celju. Po končani šoli za oblikovanje v Ljubljani je študiral slikarstvo na ALU v Ljubljani in diplomiral pri profesorju Gabrielu Stupici, nato pa pri slavnem slikarju zaključil še specialko. Po končanem študiju je delal kot svobodni umetnik, potem pa začel poučevati risanje in slikanje na ALU v Ljubljani. Leta 1986 je razstavljal na beneškem bienalu, za kar je prejel nagrado Prešernovega sklada, ki ji je leta 1997 sledila še Prešernova nagrada. Na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti je bil leta 2001 izvoljen za izrednega in leta 2007 za rednega člana. Bernard je bil tudi umetnostni filozof, poznavalec zgodovine in teorije slikarstva, filozofije in literature. Svoje izvirno zasnovane spise s tega področja je zbral in objavil leta 2000 v knjigi Približevanja, leta 2008 je izšla še knjiga esejev Deleženja.
Še nikomur ni uspelo zaobjeti celovitega doživetja Istre do te mere kot Emeriku Bernardu. Pri tem je slikarske probleme podobe in njene sestave prignal do skrajnega roba. V zadnjem desetletju smo videli več razstav, kjer se je predstavil tudi s svojo življenjsko sopotnico Mileno Usenik. Ne le da nam je bil odkrit njen izjemni opus, pozorno oko je lahko opazilo, da so nekateri slikarski problemi sobivali med njima in da je veliki slikar ustvarjal ob izjemno talentirani umetnici, kar je moralo imeti vpliv na njegovo ustvarjanje. Njegove slike se namreč vzpostavljajo tako rekoč pred platnom, v dialoškem procesu z gledalcem. Po slovenskih impresionistih, Stupici in Preglju, je Bernard v slikarstvo vrnil visoko kvaliteto zgodovinske izkušnje: protiigro materiala in vizije ali površine in globine, v kateri najdemo lepoto in harmonijo, simbolne vsebine in avtonomno obliko. In te kvalitete so trajno vtisnjene v naše kulturno in umetniško snovanje, z njimi se lahko krasimo pred tujci ali si jih podarjamo tako, kakor nam jih je daroval Bernard – v obliki svetlobe, barve in potez ljubezni.
