Zoran Šimunović, rojen 1984 v Nuštri, je vse popularnejši hrvaški umetnik, ki je svoje poslanstvo odkril razmeroma pozno. Najprej je namreč po želji staršev študiral na kmetijski fakulteti in jo kar hitro zapustil. K vpisu na Akademijo za likovno umetnost pa ga je dokončno nagovorila šele žena. Šimunović je študiral na akademiji v Širokem Brijegu in leta 2013, ob koncu študija prejel tudi rektorjevo nagrado za najboljšega študenta.
Šimunović, ki se ob svoji ustvarjalni poti dopolnjuje na mestu kuratorja v Vukovarskem Mestnem muzeju, se identificira kot hedonist; obožuje lepe stvari in uživa v življenju, živi ga z užitkom. Posebno pozornost posveča svojemu izgledu, obožuje tatuje in pravi, da je njegovo telo pravzaprav podaljšek njegovih platen. »Zame je umetnost predvsem igra in užitek,« je prepričan in tudi kritiki Zorana Šimunovića hvalijo ter postavljajo v sam vrh sodobne hrvaške umetnosti. Razstavljal je v galerijah in muzejih na Hrvaškem, po Evropi, obenem pa je leta 2012 je z režiserjem Svetislavom Cvetkovićem prejel nagrado Sony za kratki film Knjiga.
Eksotični živalski vzorci
V galeriji Zala ponuja mojster na ogled dela z izrazitim avtorskim pečatom. Olja velikih formatov, prepoznavne kombinacije vsakdanjih predmetov, razvejanih lončnic ter živalskih in človeških figur so umeščene v abstraktne prostore in krajine, kjer se prepletajo z barvitimi živalskimi vzorci in raznovrstnimi geometričnimi liki. Šimunović poslužuje intenzivnih odtenkov živo rožnate, turkizne, zlato rumene in travnato zelene. Na slikah je mogoče opaziti eksotične živalske vzorce, ki dodatno poudarjajo divjost in neukročenost del, ki jih naseljujejo.
»Kljub temu, da dela zaradi obilice predmetov iz avtorjevega življenja pripovedujejo njegove osebne zgodbe, je končna interpretacija vendarle prepuščena gledalcu. Tako kot sanje, ki izhajajo iz doživljanja iste realnosti in se popolnoma razlikujejo od posameznika do posameznika, je pomen, ki ga pripiše slikam, odvisen od vsakega gledalca posebej. Zgodbe, ki jih pripovedujejo predmeti in figure na Šimunovićevih slikah, so torej brezkončne, kot je neskončna in neomejena človeška domišljija,« je ob razstavi Zorana Šimonovića zapisala Vida Jocif.
