Na predvečer kulturnega praznika so v Galeriji Vžigalica v Ljubljani odprli razstavo z naslovom Marcel Valentini: Originalni ponaredki. Marcel Valentini je bil v resnici postojnski slikar Marko Premrl, ki se je med študijem slikarstva v Italiji in po njem ukvarjal z izdelovanjem ponaredkov s certifikatom. Nedvomno je bil posebnež, najprej fant s kitaro, ko pa je pri hranjenju konj izgubil del prsta, se je prelevil v slikarja.

Pot pravega boema

Po letih boemskega življenja, ko se je po svetu preživljal na različne načine, od prodaje svojih slik do vožnje tovornjaka, se je Premrl ob koncu osemdesetih let vrnil v svojo bazo v Postojno, nato pa se odločil za študij slikarstva v Milanu, ki ga sicer ni končal. Najprej je na zasebni univerzi obiskoval ure pri profesorju Luigiju Veronesiju, ki je nanj močno vplival, pozneje pa se je vpisal na slovito umetniško akademijo Brera. V tem času je spoznal poslovneža Daniela Dondèja, ki ga je vpeljal v skupino kopistov starih mojstrov pod nazivom Le musée imaginaire v Cremoni, s tem pa tudi v svet bogataške smetane, od koder so bili naročniki. »Te kopije so bile certificirane, ni se skrivalo izvora in so bile tudi malce drugače izdelane od originalov, Marcel Valentini pa je bil znotraj tega kroga precej cenjen,« pojasnjuje sokustosinja razstave Julija Hoda.

Sokustos razstave Jani Pirnat pa dodaja: »Ko se je Marcel Valentini vrnil s študija v Milanu, je hotel omenjeno prakso oziroma poslovni model z 'legalnimi' ponaredki vpeljati tudi v Sloveniji. S podjetnikom Vladimirjem Slejkom sta ustanovila blagovno znamko Agla Art, v Valentinijevi delavnici pa so se začeli zbirati še drugi slikarji.« Prvič so se predstavili na manjši razstavi v Postojni, drugič malce bolj obsežno na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani na sejmu umetnosti in antikvintet, kjer so legalni ponaredki že dvignili veliko prahu, še več pa so ga na še obširnejši razstavi leta 1993 v Jamskem dvorcu v Postojni, kjer je bilo na ogled 130 legalnih ponaredkov slik van Gogha, Moneta, Modiglianija, Gauguina, Renoirja, Degasa in Toulouse-Lautreca. »Leta 1994 je skupina prenehala z delom, bili so dokaj neuspešni s prodajo v Sloveniji. Vendar slike so ostale, nekatere so se prodale prijateljem in sorodnikom v zasebne zbirke. Pravijo, da so se kopije prodajale tudi na Japonsko, v Avstrijo in po Italiji, tako da so vendarle krožile naokrog,« je še povedal kustos. Kajti dejstvo je, da že po prvi prodaji pri večini ponaredkov, četudi zaščitenimi s certifikati, ni več mogoče slediti njihovemu stanju in lastništvu.

Ponaredki tudi brez certifikatov

Očitno pa Marcel Valentini tudi po razpustu kroga Agla Art s prakso ni prekinil in je kakšna od slik zašla še na črni trg, zaradi česar je najverjetneje edini ponarejevalec slik pri nas, ki je (posthumno) doživel kazenski pregon s sodnim epilogom. Leta 2006 so ga namreč zaradi izdelave trinajstih ponaredkov, ki jih je prodal lokalnemu podjetniku, kazensko ovadili. Slikar je zaradi bolezni umrl dve leti pozneje, torej še pred izrekom sodbe, pogojna obsodba za goljufijo pa je potem bremenila člana njegove družine. Nobene od teh slik ni na tokratni razstavi, je pa na ogled izbor kopij, ki so nastali v že omenjenem krogu slikarjev Agla Art. Valentinijeva zadnja razstava je bila sicer leta 1999 v Galeriji Krka, kjer se je predstavil s svojimi avtorskimi slikami, na željo galerije pa tudi z dvema legalnima kopijama.

Zagotovo ni bil edini ponarejevalec pri nas, za razliko od drugih pač svojega početja ni skrival; izpostavil se je denimo skozi intervjuje v medijih, ki so zdaj na ogled tudi na razstavi, s tem pa odprl številne polemike, ki so na trgu umetnin še vedno aktualne in pravzaprav univerzalne. »V bistvu so originalna dela tako znana, da se jih niti ne da zamenjati s ponaredki, tudi tistimi iz Valentinijeve delavnice ne,« pravi kustos Pirnat, »So bili pa ti naročeni za določene kupce, ki so si morda želeli neke umetnine v originalni tehniki, vendar do originala niso imeli dostopa ali pa so hoteli original zamenjati s kopijo ter ga s tem zaščititi pred morebitno tatvino. V njegovem času je ena takšna kopija stala med 10.000 in 15.000 nemških mark.«

Razstavo v Vžigalici so zastavili v sodelovanju z umetnikovo družino in Muzejem slovenske policije, ki jim je pomagal razjasniti določene pravne dileme. »Skozi osebnost in delo umetnika pa zdaj poskušamo opozoriti tudi na problematiko kriminalitete s ponaredki v Sloveniji.« Ponaredki zakonsko niso povsod problematični, na Dunaju imajo na primer muzej ponaredkov in ponarejevalcev, ki ga razumejo kot nekakšno izobraževalno prakso.

Slikar tisočerih izrazov

Kot rečeno je Valentini ustvarjal tudi avtorska dela. »Nekako se vidi, da je ves čas iskal svoj slikarski izraz. V njegovih slikah so elementi magičnega realizma, nadrealizma in pa elementi slikarjev, ki jih je kopiral,« pravi Julija Hoda. »Vsi ti vplivi se v njegovih slikah združijo, sam je temu pravil slikarstvo tisočerih izrazov. Včasih je skušal v maniri nekega slikarja, z njegovo roko, narediti tudi svoje delo, lastni motiv, kar je zelo zanimiva praksa, zato smo tudi našo razstavo poimenovali originalni ponaredki.«

Vendar med slovensko kritiško javnostjo (za razliko od italijanske) njegova avtorska dela niso doživela priznanja. To ga je nekako tudi potrlo, predvsem pa postavilo v opozicijo, na obrobje, kjer je ostal do konca. »Na razstavi smo ta dela posebej izpostavili, prek njih je moč razbrati njegovo osebnost, zasebno življenje. Nedvomno gre za izjemna dela, ki jih je ustvaril od začetka osemdesetih let do konca svojega življenja,« je še povedala kustosinja.

NIhče pa mu ni očital mojstrstva kopista. Njegovi ponaredki umetniških del, ki jih je ustvaril sam ali s sodelavci – nekatere slike so dobesedno skupinsko delo –, so bili premišljeni in natančno izvedeni v enakih likovnih tehnikah kot originali, hkrati tudi umetelno starani. Šlo je za direktne kopije ali približke sloga in motivike določenega slavnega avtorja, pred prevarami pa so bile zaščitene s certifikati, pritrjenimi z voščenimi pečati, ter s podpisi in žigi na podokvirjih slik. Razstava bo na ogled do 19. marca.