»Vedno vidimo le lep, polikan, krasen predmet, sliko, in se v resnici ne zavedamo, da je v ozadju, torej z druge strani, ekipa ljudi, ogromno znanja in časa, ki so ga vložili v nek restavratorski poseg,« izpostavlja kustosinja razstave dr. Bernarda Županek, ki je tisti člen v muzeju, ki najbolj tesno sodeluje s konservatorsko-restavratorsko službo Ščit. »Skupaj se potem odločamo, ali je treba v kakšen predmet kaj poseči, kateri postopki so potrebni. Razstava je posebna tudi v konceptualnem razmisleku avtorice razstave mag. Katarine Toman Kracina: »Na eni strani je 'lepa' razstava, na drugi pa prikazan ustvarjalni kaos njihove delavnice, ki je tudi prostor, kjer se veliko improvizira, včasih kaj sčara, kjer se ves čas iščejo rešitve, nadgrajujejo znanja. Razstava je tudi naš hommage nekdanjim sodelavcem.«

Mag. Katarina Toman Kracina, sicer dolgoletna vodja konservatorsko-restavratorske službe, je dodala: »Za vsako razstavo vse predmete najprej pregledamo v naši delavnici, kjer se jih konservira, restavrira in pripravi za ogled – naredi podstavke, pravilno osvetli in poskrbi za primerno klimo. Fokus je tokrat tudi na zunanjih sodelavcih, ki nam pomagajo predvsem pri bolj zahtevnih predmetih. Imamo opravka tudi z določenimi predmeti, ki se brez posegov sploh ne bi ohranili, kot recimo naša največja zvezda kolo. Prej je bilo pet tisoč let shranjeno pod zemljo, v pogojih, ki so mu odgovarjali. Z odkopom pa se lahko dramatično spremenijo marsikateri sestavni deli predmetov. To kolo smo takrat odpeljali v delavnico v Maintz, kjer imajo precej izkušenj z mokrim lesom, tam smo se za moker les izobrazili tudi sami. Zaradi Barja imamo veliko takih predmetov in z izkopavanji jih bo še več, glinena tla lahko še marsikaj hranijo.«

Pravi še, da predmetov za razstavo niso izbirali ne kronološko ne estetsko, temveč po zanimivosti restavratorskega posega, po različnosti materialne sestave ter da hkrati predstavijo čim več zunanjih sodelavcev, ki jim pomagajo ohranjat dediščino.

Pred in po posegu

Postopke so na razstavi so poimenovali malce bolj literarno, denimo 77 fragmentov posode; najdišče z razbitim steklom pokaže drugačno sliko, kot jo potem sestavljen predmet na razstavi – in to so hoteli izpostavit. Izpostavili so tudi žaro, ki jih je vznemirjala v smislu, kako so uspeli v posodo namestiti žebljičke. Analizo so opravili skupaj z arheološkim oddelkom na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in pod QR kodo na razstavi si je zdaj moč ogledati rentgenske posnetke teh žebljičkov.

QR kode z dodatnim foto in drugim materialom so v bistvu ob vseh predmetih na razstavi, pa tudi po novem ob predmetih v drugih delih muzeja, tam, kjer so restavratorji uporabili najbolj zanimive postopke. Manjši predmeti, ki jih pridobijo pri arheoloških izkopavanjih - gre po navadi za konglomerate sprijete zemlje in kamnov – gredo vedno skozi vse mogoče raziskave. In fotodokumentacija je potem tista, ki priča, kako so izgledali pred posegom. »Vedno več je na voljo tehnik, tehnologij, materialov, stroka ima pred sabo velike izzive. Materiali nenehno propadajo, tako da ta propad le upočasnjujemo ali ustavimo za kratek časa. To je pač naše zavedanje, ves čas delamo nasproti naravi.«

Pogosto se jim v konservatorskih delavnicah dogaja, da ker delajo z reverzibilnimi lepili oziroma neškodljivimi, odstranljivimi premazi, je treba restavratorske posege obnavljat. Na razstavi je tako na ogled tudi predmet, ki je bil dvakrat sestavljen, saj so lepila po 25 letih popustila. Drugič ga je restavriral Gorazd Lemaič, strokovnjak za steklo v Narodnem muzeju. Med posebneži je tudi rožni venec iz Vodnikovega trga, kjer manjkajo nekatere jagode in določeni kosi, ampak ohranjena je dovolj velika količina, da so ga lahko sestavili v okroglo obliko, »naključno, ker to je pač naša interpretacija. Spraševali pa smo se, iz katerega materiala so jagode. Delovale so kot jantar, tudi svetile so se tako in teža je ustrezala, a ko smo jih dali v analizo, smo ugotovili, da so lesene. Restavriran je celoten rožni venec in zdaj vemo natančno sestavo materialov, ki ga sestavljajo."

Posebni izzivi

Pod naslovom Večplastni izziv najdemo bronasto kanopo iz Vodnikovega trga, iz grobnice Auerspergov, v kateri je bilo ohranjeno srce. »Lastnika srca ne moremo določiti niti z DNK raziskavo. A na tej razstavi se ukvarjamo z materiali, ne toliko z vsebino, ki pa nas seveda vedno potegne. Na pokrovu kanope je družinski grb, znotraj je bila obloga iz prežaganja, v žagovino pa je bila vstavljena steklena žara s srcem, ovita z laneno tkanino.« Eden od predmetov pa že napoveduje prihodnjo razstavo v muzeju, v sodelovanju z Ano Motnikar iz SEM »smo oprali srajčko za majhnega otroka, ki je zadaj razprta, in je na pogled kot tista iz pravljice Kdo je napravil Vidku srajčico, kakor so tudi sami poigrali pri poimenovanju tega eksponata.«

Kip škofa Tomaža Hrena v gipsu, ki je bil brez koščka nosu, pa je dobil nov delček. Rekonstrukcijo so zaupali ALUO, rešitev za diplomsko nalogo pa je izdelal Urh Tacar. »Pri rekonstrukcijah nikoli nismo stoodstotni, da bomo izbrali pravo obliko, zato se jih vedno lotimo tako, da so odstranljive, zamenljive. In ta del nosu je dodan z magnetkom, zato se ga lahko sname,« še pravi konservatorka. Sicer pa je Urh Tacar zaslužen še za restavriranje freske iz NUK, ki je šest let čakala v depoju, zdaj pa je razstavljena prvič in se jo spet vidi po dva tisoč letih. Povsem novo tehniko lepljenja niti pa so uporabili pri sliki, ki je imela veliko raztrganino, za kar je zaslužna njihova restavratorka Liza Lampič, ki se je tehnike naučila nedavno.

Drugi del razstave je rekonstrukcija delavniškega dela restavratorske službe z vsemi orodji, ki se jih poslužujejo restavratorji. »V depoju moramo ves čas paziti na higieno in da s sabo ne prinesemo kakšnih škodljivcev. Sumljive predmete iz organskih materialov, recimo iz lesa, tkanin, oblazinjene predmete, damo že preventivno v zaplinjanje, kjer pa ne uporabljamo strupov, ampak samo izpodrinemo kisik. V vrečasti komori je potem predmet toliko časa, da se ustavi kakršni koli življenjski proces,« je še povedala restavratorka.