Razstava z naslovom Obljube, vpisane v led, puščen na soncu predstavlja izbrana dokumentarna dela priznane iranske fotografinje Kiane Hayeri, ki je med letoma 2018 in 2021 v Afganistanu dokumentirala vsakdanje življenje tamkajšnjih žensk in deklet, ko so te še smele hoditi v šolo, plesati v dnevni sobi ali učiti jogo na televiziji. Hayerijeva je prepričana, da je Afganistan »kraj skrajnosti, kjer sobiva, kar je v ljudeh najboljšega in najslabšega: strah in pogum, obup in upanje, življenje in smrt«. V svoj objektiv je med drugim ujela dekleta iz odročnih krajev, ki so v vsakem vremenu po več ur pešačile v šolo. Matere, ki žalujejo za svojimi brutalno umorjenimi hčerami. Policistko, ki je s prihodom talibanov pobegnila v Nemčijo. Protagonistke Hayerijeve se danes počutijo pozabljene. Krivice ne zbledijo tako zlahka kot obljube. Napredek v svoboščinah žensk so talibani uničili v nekaj dneh, odkar so po umiku zahodnih vojaških enot poleti 2021 ponovno zavzeli oblast. Vse od takrat nad javnim in zasebnim življenjem stopnjujejo svoj nadzor. »Če mora odrasla ženska zapustiti svoj dom, mora pokriti svoj obraz in telo ter poskrbeti, da njenega glasu ni slišati, je eno od navedb novega talibanskega zakona, sprejetega v avgustu, povzela francoska tiskovna agencija AFP.
Fotografinja Kiana Hayeri je odraščala v Teheranu in Torontu v Kanadi. Več kot osem let je živela v Afganistanu. »Talibani poskušajo ženske sistematično izbrisati iz družbe in jih potisniti za štiri stene. Na začetku smo imeli upanje, da bo tokrat morda kaj drugače, a se niso nič spremenili. Veliko tega, kar sem fotografirala, se danes ne dogaja več.« Hayerijeva danes živi v Sarajevu. Zanima se za kompleksne teme, kot so migracije, mladostništvo, identiteta in spolnost v družbah, ki se soočajo s konflikti. Je redna sodelavka časopisa The New York Times in revije National Geographic. Za svoja dela je prejela številne nagrade, med njimi prestižno zlato medaljo Roberta Cape. Uspelo se ji je uvrstiti tudi v ožji izbor Pulitzerjeve nagrade v kategoriji mednarodnega poročanja. Za razstavni projekt Obljube, vpisane v led, puščen na soncu, ki bo v Galeriji Fotografija na ogled do 21. septembra, je prejela ugledno Leicino nagrado Oskarja Barnacka.
Svobodnejše v zaporu
Kiana Hayeri je na omenjeno razstavo uvrstila tudi presunljive zgodbe tistih žensk, ki so morile zato, da bi se rešile nasilnih razmer, ki so jih doživljale v družini. »Zelo lahko je nekoga, ki je ubijal, označiti za morilca. A če pogledaš globlje, spoznaš, da je bil umor za te ženske edina izbira, da so lahko osvobodile sebe in svoje otroke. Zanimivo je, da čeprav so same doživljale zlorabe in nasilje več let ali desetletij, je bil za večino zapornic odločilen trenutek, ko so začeli nasilje doživljati njihovi otroci. Takrat so vzele stvari v svoje roke.«
Fotografinjo je zapor, ki ga je obiskala, v marsičem presenetil: »Bil je nekako osvobajajoč in relativno srečen prostor, v katerem so se ženske počutile svobodnejše. Zidovi okoli njih so jih varovali pred svetom zunaj. Bila sem tam, ko je bila ena od zapornic izpuščena. Zaprta je bila iz drugih razlogov, vendar je bila zelo žalostna, ker je bila v zaporu srečnejša kot v hiši svojih staršev.«
Posebna oblika upora
Četudi se nimajo za talibane, obstaja v Afganistanu segment moških, ki imajo enaka prepričanja, zato svojih hčera ne pošiljajo v šole in ženam ne pustijo iz hiše, razloži Kiana Hayeri. Afganistan je družba nasprotujočih si kontrastov. Pripovedovala je o prvem talibanu, ki ga je spoznala, in sicer takoj po padcu ameriške okupacije: »Bil je s severa in nastanjen na meji s Tadžikistanom. Hotel je, da njegova hči postane diplomatka. Znotraj te družbe imamo tudi takšne variacije.«
V afganistanskem kontekstu večje odporniško gibanje trenutno ne obstaja, so le majhni poskusi, kot je šolanje deklet na skrivaj. V zadnjih nekaj mesecih je sogovornico zaposlovala predvsem zelo posebna oblika upora – veselje. »Medtem ko jih skušajo talibani zatreti, ženske danes same ustvarjajo možnosti, kjer je mogoče, da imajo vsaj nekaj veselja. Tako sem obiskala rojstnodnevne zabave najstnic. Bila sem z dekleti, ki so se kepale v skritih ulicah zelo revne soseske, ker so vedele, da jih tam nihče ne bo videl.«
