Šoštanj. Črno-bele umetniške fotografije z zamegljenim ozadjem v središče postavijo portretiranca: njegov trenutni, pristni izraz na obrazu, ki ga je v objektiv ujel priložnostni fotograf Aleksander Kavčnik, sicer rudar, ki nam je z njimi omogočil, da brez nelagodja vstopimo v osebni prostor človeka in se mu zazremo neposredno v oči. Sprehajamo se po neštetih gubah, ki jih je v obraze portretirancev vtisnilo življenje in odslikavajo »vedute Šoštanja«. Fotografski portreti pa so pospremljeni tudi s poetičnimi zapisi Metke Logar. Eden teh se glasi: »Za vsako kožo stoji čas, ki jo nemo vleče, dokler se je ne naveliča. Potlej jo zgubano pusti lastniku, da z njo tava po brazdah spomina.«

Po nesreči v rudniku prodal fotografsko opremo

»O, lejga, a te lah' slikam?« je avtor fotografij najpogosteje pobaral znance, ki jih je srečeval na šoštanjskih ulicah in trgih. Kot privolitev pa od vseh prejel širok nasmeh, ki ga je tudi ovekovečil. In tako je spontano nastalo trideset portretov, ki jih je mogoče videti na razstavi z naslovom O, lejga!. Tako se namreč tu ljudje pozdravljajo vsak dan, le da je včasih to ob snidenju izraz vesele, včasih pa bolj čemerne pozornosti. »Na fotografijah so ne le moji znanci, temveč ljudje, ki jih v Šoštanju poznajo tako rekoč vsi. Od župana, upokojenega zdravnika, do smetarja in drugih posebnežev. In vsi so privolili v fotografiranje, ko sem jim povedal, da sem jih izbral zato, ker obraz vsakega od njih odraža neko svojo zgodbo,« name pove avtor razstave Aleksander Kavčnik, ki v jami velenjskega premogovnika dela kot rudar že tri desetletja.

A zadnje čase je večina portretov nastala kar s telefonom in ne profesionalnim fotoaparatom. Zakaj? No, to pa je posebna zgodba avtorja. Pred štirimi leti se je namreč v jami velenjskega premogovnika zgodila nesreča. Tako imenovanega stebrnega udara, v katerem je bil težje poškodovan tudi sam. »Mene in še dva moja kamerata je takrat zasulo, utrpel sem poškodbe prsnega koša in enega očesa, posledično se mi je na tem očesu zelo poslabšal vid. Takrat me je to izjemno prizadelo. In ker sem imel hude težave z vidom, sem prodal vso fotografsko opremo,« nam zaupa Kavčnik, ki pa je sčasoma začel ponovno fotografirati. In to kar s telefonom znamke Huawei, z njihove strani pa je bil deležen izdatne podpore. Ko je okreval, sčasoma se mu je spet izboljšal tudi vid, se je brez pomislekov vrnil v jamo, med svoje kamerate, ki jih je pogosto fotografiral tudi pri delu. »Konec lanskega leta sem se ponovno lotil večjega projekta in fotografiral prav vse, ki delajo v premogovniku. To je bilo za vse veliko veselje, saj so fotografije iz jame na sploh izjemno redke. Po zaslugi našega direktorja pa so za novo leto vsi rudarji prejeli za spomin skupinsko fotografijo, zraven pa čokolado in voščilo. In prav za ta projekt sem si lani ponovno kupil tudi pravi fotoaparat,« nam zaupa Kavčnik, ki je sicer portrete sokrajanov naredil že pred nesrečo, ki ga je doletela.

Ob ogledu znancev
oživijo tudi spomini

Letos pa je spet dobil voljo, da bi projekt, ki si ga je zamislil, torej razstavo, dokončal. Izjemno je vesel, da se mu je končno začel izboljševati tudi vid. »Zdaj je le še na koščku slike tema, prej pa je vsakemu, ki sem ga pogledal, manjkalo kar pol glave. Tako poškodovano sem imel namreč vidno polje. In to je bilo izjemno moteče. In veliko časa in volje je bilo potrebne, da se mi je vid končno začel izboljševati,« pravi Kavčnik, ki pa se je tudi po nesreči brez pomislekov vrnil v jamo. »Saj sem vendar knap. In to je moj kruh,« pravi sogovornik, ki je od leta 2011 do 2018 doživel tri stebrne udare in bil v vsakič tudi poškodovan. A najslabše jo je odnesel nazadnje, odtlej pa se na srečo ni zgodila nobena,« pravi knap, ki mu do upokojitve manjkajo še slaba tri leta.

Med portreti na razstavi pa je tudi smetar, ki ga je fotografiral pred sedmimi leti in ponovno le dva dneva pred odprtjem razstave. »Gre za bolj vase zaprtega človeka, ki sem ga običajno videval, ko je hranil mačke. A sem od njega zdaj dobil enako širok nasmeh kot pred sedmimi leti, čeprav se je v tem času kar precej spremenil. Da je zdaj na razstavi, je moj poklon njemu. Metka Logar pa je pod njegova portreta zapisala: 'Med leti svojimi naletiš na trnje ali rožo, med dežjem in soncem, se ti življenje vtisne v kožo',« nam še zaupa naš sogovornik. Pa tudi, da so se gospodu, ki se je videl na panoju, utrnile solze. Sicer pa je cilj razstave, ki bo na ogled vse do konca avgusta, da krajani na fotografijah prepoznajo znance z ulic in trgov, se ob njih spomnijo tudi kakšne anekdote, povezane z njimi, in se preprosto družijo.