Kipi iz povojnega obdobja, ki so bili v Park vojaške zgodovine Pivka prepeljani iz protokolarnega parka Brdo in Poljč sredi lanskega leta, so dobili veliko publicitete, ki kar ne pojenja. Postavljeni so v novo postavitev v tamkajšnji park z drevesi, ki stoji ob glavnem kompleksu. Park je stal že prej, domačini so ga uredili po žledolomu, da ohranijo čim več dreves, z zadnjo intervencijo pa je arhitekt Ira Zorko, ki je zdajšnji park skupltur zasnoval, predvidel zasaditev novega drevesa, da ga simbolično zameji od drugega dogajanja in konteksta vojaškega muzeja. Četudi bo usoda kipe najverjetneje spet odpeljala na Brdo, bo temu okolišu ostal edinstven naravni razstavni prostor.

Množični ogledi parka

Politolog Boštjan Kurent, muzejski kustos v Parku vojaške zgodovine v Pivki, sicer ne ve, da naj bi se s parkom v prihodnje dogajalo, »mi tukaj nastopamo izključno s svojo lokacijo. Karkoli se bo zgodilo, se bo prostor potem vrnil v upravljanje občini Pivka oziroma Parku vojaške zgodovine, napolnilo pa se ga bo s kakšno drugo razstavno vsebino. Prej je bil to v bistvu najlepši prostor okrog naših, nekoč pa vojaških kompleksov, obiskovalci so vedno radi posedali na amfiteatričnih kamnitih stopnicah in klopcah, z malce sence in zelenjem.« Lani so našteli 55.000 obiskovalcev, mnogo je bilo tujcev, samo letos pa že 9.000. Predvidevajo, da je skulpture v parku doslej videlo okrog 50.000 ljudi - nekaj zaradi publicitete, ki so je bili deležni v medijih, nekaj pa naključno. Nedvomno pa več, kot bi jih v tem času videlo obiskovalcev na Brdu, predvideva kustos.

»Če se ne spuščam v aktualne debate in če pogledam skozi odzive obiskovalcev, so nad parkom skupltur pozitivno presenečeni, tako nad estetsko postavitvijo kot lepoto samih kipov. To preseneča tudi nas. Fotografije v medijih so skulpture kazale pod določenim kotom in na določenem mestu, preden se jih je umestilo v prostor, zato imajo obiskovalci očitno drugačna pričakovanja.« Skulpture si ogledujejo tudi različne delegacije, bodisi diplomatske, bodisi vojaške. Največ pozornosti pa velja kipu Tita, ki je po mnenju kustosa nekakšna markatna točka postavitve. Izkušnja s kipi je nova tudi za sam Park vojaške zgodovine, kajti njihovi muzejski eksponati, od različnega orožja, tankov, letal, do atrakcije, ki jo žanje spust v podmornico, vendarle nimajo umetniškozgodovinske vrednosti; postavljeni pa so seveda v primeren kontekst.

Dekorativa nacionalne vrednosti

Umetnostna zgodovinarka Tina Fortič Jakopič, kustosinja za likovno zbirko v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije, je pregled nad podrobnostmi projekta, vezanega na kipe, dobila šele nedavno, ob združitvi dveh muzejev v enega. »Gre za kipe, ki so nastali konec 40.-ih prejšnjega stoletja, in so zelo zanimivi, ker so bili namenjeni dekoraciji določenih prostorov, ambientov, postavljeni pa so bili na prostem in v notranjosti stavb. Niso nastali samo za en objekt, vilo Bled, veliko se jih je pozneje tudi premikalo v druge okoliše.«

Po njenem mnenju imajo ti kipi nacionalni pomen že zato, ker nimamo velike zbirke tovrstnih celopostavnih kipov, nastalih kot dekoracija določenih ambientov, nimamo niti podobnih objektov, ki bi se jih s podobnimi skulpturami opremljalo (z izjemo opreme fasad javnih stavb). Nastali so v povojnem čas, ko je bila kiparska produkcija močna in raznolika, oblast in javne iniciative so naročale spomenike, obeležja, ustvarili pa so jih ugledni avtorji, zapisani v slovensko umetnostno zgodovino. »Ampak ti kipi ne sodijo v skupino spomeniške plastike, ker so, kot rečeno, nastali kot likovna oprema za bolj intimne prostore, ne glede na to, da ti prostori niso bili vedno povsem zaprtega tipa. Lahko so služili tudi v protokolarne namene. Lahko jih torej označimo kot javno plastiko, vendar v okoljih, kjer se je sam javni karakter prostora spreminjal.«

Ocena stanja kipov, ki je bila opravljena in nedavno predstavljena tudi na posvetu na to temo na ministrstvu za kulturo, govori, da so potrebni restavratorskih posegov. V Pivko, kjer ima svojo ekspozituro tudi Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije z veliko restavratorsko delavnico, naj bi jih pripeljali ravno v ta namen. Po neuradnih informacijah ta dela še niso stekla, pobudniku za prestavitev kipov v Pivko, nekdanjemu direktorju muzeja dr. Jožetu Dežmanu, pa se je medtem pripisalo politične interese.

Kontekst postavitve skulptur

Na nedavnem posvetu na ministrstvu so napovedali tudi delovno skupino, ki naj bi z različnih zornih kotov obravnava problematiko teh kipov. »Vsakršno premikanje javnih plastik je zelo zapleteno, a se to dogaja, ker se družba spreminja, zgodovina teče naprej. Vendar pa je premike treba storiti s premislekom,« je prepričana kustosinja Tina Fortič Jakopič. »Pri javnih skulpturah vedno trčimo v neko interpretacijo, tako na strani tistega, ki opazuje, kot na strani tistega, ki je nekaj postavil. Zato je kipe treba vedno najprej videti v kontekstu njihovega nastanka, prvotne interpretacije ter tudi trenutnega konteksta. Hočemo ali nočemo, te plastike sooblikujejo identiteto okolja, vedno se tudi med seboj navezujejo, zato mora biti zraven strokovno podprta interpretacija oziroma utemeljen kontekst.«

Arhitekt Ira Zorko pravi: »Moja naloga je bila kipe na novi lokaciji razporediti na način, da se jim ne bo zgodila krivica ali škoda. Upam, da se bo glede nadaljnje usode zbirke našel zanjo in vse ustrezen in primeren konsenz. In da bo prostor v Pivki še naprej služil kot razstavišče na prostem, če ne za te pa za druge skulpture iz depojev muzeja.« Spomni na prvo javno razstavo teh kipov v Moderni galeriji v Ljubljani leta 1948, ki jo je na posvetu na ministrstvu omenjal tudi umetnostni zgodovinar Gojko Zupan. Že povojna oblast je namreč načrtovala razstavljena dela za osnovo za likovni del muzeja Osvobodilne fronte, a se ta načrt potem ni uresničil. »Pozen odmev te vizije lahko prepoznamo v ambicioznem načrtu Muzeja revolucije v Ljubljani iz zgodnjega začetka osemdesetih let. Če bi se rešitev realizirala, bi bili ti kipi danes verjetno vključeni v park ali pa in morda celo bolj verjetno, v samo stavbo ob Gradaščici v Trnovem.«

Deli tudi mnenje arhitekta Arneta Vehovarja, vnuka enega od kiparjev, katerega kipi so na Brdu in v Pivki, namreč da ni dobro, da je bil, glede na povod, torej na premik kipov, fokus razprave na ministrstvu zgolj na parku Brdo in ne na pretekli in bodoči usodi same zbirke. »Tema se mu je, podobno kot meni, zdela ali preširoko ali preozko zastavljena. To se je navsezadnje pokazalo tudi v tem, da se je po začetnih, celovito zastavljenih zgodovinskih orisih parka in svetovnih primerih ureditev podobnih prostorov, potem, ko je vrsta prišla na skulpture, vsebina zoožila zgolj na povojno revolucionarno plastiko. V kontekstu zastavljene teme bi zato vključitev fonda skulptur iz vseh obdobij po mojem mnenju gotovo pomagala pri oblikovanju kriterijev za primeren izbor in umetniško celovit koncept njihovega umeščanja v prostor,« še meni arhitekt Ira Zorko. Interes je in polemike so, vseeno pa kipi očitno še nekaj časa ne bodo dobili prostora, kjer bodo lahko obmirovali.