Kip Angele Merkel ima angelska krilca in zelje na prstu ene roke in ponuja evro v drugi, od pasu navzdol pa jo sestavljajo puške in vojaški škornji. Metod Frlic je oster kritik neoliberalizma, ki v kipih in instalacijah odslikava zlaganost politike, religij in držav. To je politična umetnosti v najbolj žlahtni obliki, kjer denimo vidimo ležečo in težko glavo Slavoja Žižek, ki komaj diha, s pomodrelimi prsti nad tipkovnico in životom, na katerega sije oko velikega brata, zraven pa sameva stolp njegovih knjig. V naslednjem prostoru sta pod portretom domobranca in partizana obešeni okostji, ki se gledata in se jih mora gledalec dotakniti, če želi skozi v Krasni novi svet, kjer hermafroditska Evropa kaže svojo izrojenost, na steni nasproti pa visijo kosi notranjih organov kot v trgovini. In seveda ne gre brez samozaverovanega Trumpa, prikazanega kot kralja orožarskega lobija z napisom Ego sum rex ob fotografiji Stojana Kerberja Koline – zaklanega prasca, ki so ga pred zmrzaljo umaknili v spalnico k haloškim otrokom in starcu.
Frlic se zaveda, da je umetnost in filozofija Sizifovo delo. Še posebej, kadar je umetnik družbeno kritičen in napada politike, kar se je v prejšnjem stoletju pojavilo prvič na sejmu Dade leta 1920 v Berlinu. Tam je umetnost vzpostavila polarizacijo med tradicionalno in avantgardno kulturo ter s tem tlakovala pot v politizacijo umetniških praks skozi odkritje fotomontaže kot novega medija. Na podoben način je sestavljena mehanična glava Raula Hausmana (1920), imenovana Duha časa, kar lahko postavim ob Frlicevo instalacijo papeža Frančiška, ki v muslimanskem nikabu blagoslavlja, v ozadju so raketne bombe, ki vznikajo iz »nafte«. Duh časa. Največja ironija je v tem, da je pod nikabom doprsni portretni kip, ki ga je edinega v svoji karieri sprejel sam papež Frančišek. Pravzaprav se v 100 letih ni veliko spremenilo – umetnost vpije, izziva, laja, karavana kapitalizma s prodanimi politiki pa gre dalje. Posledica tega je uničen planet in velikanske socialne razlike. Metod Frlic je levičar z »velikimi jajci«, ki dvomi v avtoritete in državo, s čimer je dedič naših konstruktivistov, grupe Junij v šestdesetih ali NSK v osemdesetih letih. Danes se postavlja vprašanje, ali je sploh še legitimna drugačna umetnosti kot politična, saj potrebujemo izzivanje odprtih družbenih vprašanj. Kot kažejo temačne kamnite plošče, imenovane Vizije leta 2070, 2071, 2072, je umetnik prej pesimist kot optimist.
Metod Frlic je vzniknil iz punkovske kulture in upora v drugi polovici osemdesetih letih, ko je v domači Poljanski dolini z bratom ustanovil alternativno družbeno kritično skupino, ki se je kasneje preimenovala v Teroristično skupino z imenom Ne bom oprala teh krvavih madežev. Po končani Akademiji za likovno umetnost in specialki pri Luju Vodopivcu je ostal nekako razdvojen med materialno kompaktne kipe, ki z aluzivnostjo in simboličnostjo zbujajo haptična občutja in kiparske, družbeno kritičnimi celote iz raznovrstnih materialov in oblik.
Razstava je zasnovana kot pregledni opus, čeprav prevladujejo instalacije, ki so v primerjavi z samostojnimi kompaktni kipi manj kakovostne (Krof dekadence, 2017). Čudaške in muhaste instalacije kombinirajo kiparstvo in readymade objekte, ki jih po principu brikolaža sestavlja v politično motivirane sklope. Današnji čas pač kliče po velikih in neposrednih instalacijah, ki jih Frlic skozi protest v obliki zgodbe, metafore ali alegorije izpostavi kot idejo. Ta je neposredno prikazana, pogosto kot pripoved, kar vodi v izgubo čustvene poante. Zadovolji se s smešenjem pojavov, satiro in kritiko. Na razstavi vsekakor pogrešamo njegove izjemno pronicljive, večplastne portrete, kot je tisti Jožeta Pučnika, ki so ga menda skrili v depo muzeja.
Na trenutke preveč zgoščena postavitev eksponatov je sicer vznemirljivo postavljena in doseže svoj namen: estetski triumf v razmisleku o krutosti in zlaganosti realnega kapitalizma. Razstava ponuja pravo mero mentalne telovadbe, ki se s scenami in dogodki zažre v podkožje, od koder zbada z besedami kiparjeve istoimenske instalacije Fantje zajebali ste.
V tej splošni kritiki avtoritet in kapitalizma ostanejo njegove instalcije nekako površinske, delujejo na prvo žogo, kljub temu, da jih občudujem po izvedbeni plati. Frlic je pač ljudski človek –v vizualni jezik ubesedi nemoč posameznika in zapostavljenih skupin ljudi. In spodbudi k povezanemu političnemu delovanju in ne v zatekanju v atomiziranega posameznika, nagnjenega k preveč ugodja. x
