Jan Vermeer van Delft, ki je po poroki prevzel ženino katolištvo in se preimenoval v Johannesa, se je rodil leta 1632 in umrl star triinštirideset let. Njegova ohranjena zapuščina obsega petintrideset potrjenih del in večina jih je zdaj razstavljena v amsterdamskem Rijksmuseumu, dela zanjo pa so posodili številni muzeji, od newyorških do berlinskega. Seveda obstaja možnost, da jih je naslikal več, a so bila morda uničena, pripisana drugim avtorjem ali izgubljena. V 19. stoletju so mu avtorstvo pripisovali za kar 74 slik, tudi zato, ker je bil eden najbolj ponarejanih slikarjev.
Nova tehnologija, nova spoznanja
Med pripravami na razstavo so največji strokovnjaki, kuratorji, konservatorji in znanstveniki več let z najnovejšo tehnologijo na slikah preučevali neštete stvari, od sestave barv, ki jih je uporabljal, do števila premazov in svojstvene tehnike nanosa barve, ki dajejo ta neverjetni učinek svetlobe. Ugotovili so, da je improviziral še veliko bolj, kot je bilo znano doslej. O teh raziskavah je nastal tudi dokumentarni film, izsledke pa so s pridom uporabili pri postavitvi: slike v temnih prostorih na temnih stenah so tarčno osvetljene kot niz svetlobnih otokov, ki pritegujejo obiskovalca.
Vermeerjevi motivi so zelo različni, od mitoloških in religioznih do mladostnega dela, ki prikazuje bordel, od hiš do rojstnega pristaniškega Delfta. Največ pa je ohranjenih del s prizori znotraj doma, na katerih prevladujejo ženske med vsakdanjimi opravili. Prav te slike malega formata, okoli 45 x 40 cm – slavna Klekljarica, ki skače iz neštetih reklamnih izdelkov, je miniatura 24 x 21 cm – so čudežna mešanica vsakdanjika in njegove emanacije in že dolgo pritegujejo največ pozornosti. Vermeer je namreč prvi, ki se je lotil slikanja zasebnega življenja, običajnih trenutkov vsakdanjosti, ko ženska naliva mleko, pogleda skozi okno ali v gledalca, vse pa naslikano z neverjetnim občutkom za intimno, za kompozicijo, obvladovanje svetlobe, predvsem dnevne svetlobe, ki je postala nedoseženi vzor številnim posnemovalcem. Dolgo je veljalo, da je bil Vermeerjev glavi pokrovitelj bogati meščan Van Ruijven, ob mnogih novih razkritjih pa se je pokazalo, da je bila to očitno njegova žena, Maria de Knuijt. Ta je odkupila polovico njegovih slik, strokovnjaki pa menijo, da ga je prav njena podpora spodbudila, da se je od konvencionalnih mitoloških in religioznih motivov obrnil k slikanju mladih žensk v domačem okolju. V oporoki mu je celo zapisala denar, a je slikar umrl pred njo.
