Ob stoletnici Slovenskega etnografskega muzeja (SEM) v četrtek ob 18. uri odpirajo že tretjo razstavo ob jubileju, fotografsko razstavo z naslovom Peš, s kolesom, vlakom in tovornjakom. Pripoveduje o sistematičnem delu ekip kustosov SEM pod vodstvom dr. Borisa Orla, prvega povojnega ravnatelja Etnografskega muzeja, pri zbiranju etnografskega gradiva na terenu. Prva ekipa je šla na teren leta 1948, zadnja leta 1982.

Dragocene fotografije

Sokustos razstave Blaž Verbič pravi, da je to gradivo še vedno eden od bazičnih muzejskih fondov znotraj SEM in je ves čas v obdelavi; sploh veliko zanimanje velja fotografijam, ki so med najbolj uporabljenimi gradivi pri drugih razstavah, zanimajo tudi zunanje interesente. »To gradivo ves čas obdelujemo, kot rečeno, in midva s sokustosom Miho Špičkom sva ta material zdaj še bolj poglobljeno pregledala, pri tem pa se fokusirala na raziskovalce, torej kustose, in pa tudi druge zunanje strokovne sodelavce, kot so bili risarji iz tedanje Šole za umetno obrt. Zanimal naju je predvsem stik, kako so raziskovalci pristopali na teren, kako so tam delali, prihajali v stik z informatorji. Izpostavila sva tudi nekaj predmetov, najdenih ali zabeleženih na terenu, recimo risanje vhodnega portala, ki ga na fotografiji rišeta dve raziskovalki. V našem arhivu sva poiskala tudi dotične risbe in jih dodala razstavi.« Med razstavljenimi predmeti bodo še cokle, ki jih izdeluje gospod z ene od fotografij, pa kitara, ki jo je gospa igrala ob obisku terenske ekipe in jo na eni od fotografij tudi drži v rokah, nato pa jo je predala raziskovalcem za muzej.

»Želela sva prikazati vse bogastvo in širino gradiva, ki je nastalo v sklopu teh Orlovih terenskih raziskav,« dodaja sokustos Miha Špiček iz SEM, »in to bogastvo se kaže ravno v tem, da je nastalo ogromno fotografij, prostoročnih in tehničnih risb, terenskih zapiskov, dnevnikov, ob tem pa so zbrali tudi številne predmete. Pred drugo svetovno vojno so bili določeni slovenski etnični predeli v muzeju s predmeti in gradivom slabše zastopani, bili so iz takratne Kranjske in dela Štajerske, skorajda pa jih ni bilo iz Primorske in Dolenjske, kamor so potem tudi odšle prve terenske odprave pod Orlovim vodstvom in pozneje izpopolnile muzejske zbirke. Sistematično so torej izbirali še neobdelane ali slabo obdelane terene, da so jih dodatno dokumentirali.«

Danes se ve, da je med letoma 1948 in 1982 v Orlovih terenskih raziskavah delovalo 33 ekip, medtem ko se števila raziskovalcev ne da točno opredeliti. So pa prve ekipe štele tudi po petnajst članov, pozneje so bile manjše, sploh po Orlovi smrti, ko so v njih ostali samo še kustosi; z leti se je spremenil način življenja in dela, zagotovo pa je bil eden od razlogov ta, da se je v stroki začelo opuščati način raziskav, kot jih je zagovarjal dr. Orel, meni kustos Špiček.

Delo na terenu

»Vsekakor so raziskovalci takrat delovali v drugačnih časih od današnjih, zato sva razstavo tudi naslovila Peš, s kolesom, vlakom in tovornjakom,« pojasnjuje Blaž Verbič. Kot pravi, so v začetku na teren potovali na način, ki je zahteval ogromno organizacije: sami so morali poskrbeti, kje bodo prespali, za prevoz, urediti so si morali dovoljenja za dostope, financiranje, na teren so šli za dlje časa, odprave so bile tudi bolj kolektivne, usmerjene v določeno akcijo, v kateri so skušali zbrati čim več gradiva, in ko so ga, so odšli. Pozneje so se pojavili avtobusi in avtomobili, mogoče je bilo migrirati na dnevni ravni, s tem pa sta se poenostavila tudi komunikacija in način dela. »Iz Ljubljane do Divače so šli z vlakom, nato so presedlali na kamion do Dekanov, po terenu pa so potem hodili peš ali se vozili s kolesi. Zato so tudi pisali na takratno ministrstvo za industrijo in rudarstvo, da potrebujejo 16 parov žirovskih gojzarjev in plašče za kolesa; ogromno je bilo treba sklepati dogovorov in pridobiti dovoljenj, da so raziskave potekale,« dodaja Špiček. Verbič pa pristavlja: »Zanimiv je bil logistični poziv, na katerega smo naleteli, namreč naj si vsak raziskovalec s sabo prinese svoj pribor, s katerim bo jedel, ker jim tega niso organizirali, medtem ko je za posode za kuhanje poskrbel krajevni ljudski odbor.«

Teren je zahteval tudi različne higienske razmere. Kot pripoveduje Špiček, je ena od etnologinj v svojem dnevniku opisala, kako so naleteli na bolhe in kako so se umivali v lokalnem studencu. Na prvih terenih so bili tudi domačini precej nezaupljivi. Na raziskovalce so gledali kot na gospode s kovčki iz Ljubljane, vohune, podaljšek oblasti. Tako da je na Dolenjskem v času prvega terena moral župnik v nedeljo pri maši naznaniti, da so prišleki v bistvu samo muzejski raziskovalci, da so potem ljudje postali zaupljivejši do njih in so jim posredovali podatke.