Razstava Je oprosti najtežja beseda? v Galeriji P74 predstavlja umetniška prizadevanja, ki temeljijo na premisleku o kompleksnem pojavu opravičila in o tem, kaj naj bi opravičilu sledilo. Skozi raznolike umetniške prakse se deset umetnikov iz tujine in slovenski predstavnik Tadej Pogačar prevprašujejo o protokolih, ki jih imajo politična, institucionalna, kolektivna ali medsebna opravičila. Participativne umetniške strategije in iniciative na to vprašanje odgovarjajo na načine, kot so preimenovanje, redistribucija, bojkoti, pozivi k odprodajam, spravi in odškodninam – vse to pa lahko sproža nove oblike opravičevanj in družbenih transformacij.

Razstava se navezuje tudi na večdisciplinarni seminar Apologokrajine: (Kontra)produktivnost opravičil v politiki, umetnosti in institucionalnih infrastrukturah, ki danes poteka na Inštitutu za kulturne in spominske študije ZRC SAZU.

Arhiv »apologokrajin«

Umetnike je k sodelovanju povabila makedonska kuratorka Suzana Milevska. Video eseji, fotografije, risbe, grafike in participatorne instalacije obravnavajo različne pristope k opravičevanju, psihogeografijo ter pojave in dogodke, ki kličejo po še neizrečenih opravičilih. Kuratorka je galerijo preoblikovala v nekakšen prostorski esej, ki je hkrati njen arhiv »apologokrajin« – participativna spotify plejlista, kjer med drugim najdemo tudi citate »slovitih« opravičil. »Ko je takrat še princ Charles obiskal eno od nekdanjih britanskih kolonij, da bi ljudi prosil za opravičilo za vse, kar jim je hudega povzročila britanska vojska, je rekel, da lahko reče vse, samo besede 'oprostite' ne bo izgovoril. Sicer je priznal, da so se dogajali zločini v preteklosti, a se zanje Velika Britanija nikoli ni zares opravičila; kajti potem bi morala plačati tudi visoke odškodnine,« pojasnjuje vzgib za koncept razstave kustosinja. »Opravičilo je lahko od prijateljev ali ljubimcev, včasih pa je politično, kolektivno, izrečeno neki drugi skupnosti. Mene je pri tem zanimalo, kako enostavno ali težko je neki skupnosti izraziti opravičilo, če so akterji tega sporočila ljudje z močjo. Hierarhije v središču nekih skupnosti so vedno na tem, da padejo. Seveda obstajajo ljudje, ki se lahko opravičijo, vendar ustvarijo le določeno vrsto ravnovesja, kajti žrtve postanejo ponovno žrtve, zato je to res zapleteno in zato je v naslovu najtežja beseda pravzaprav vprašaj. Kdo se torej komu opravičuje, komu se mora opravičiti in kdo potrebuje opravičilo. Zanimalo me je recimo tudi, kako v Makedoniji in kako v Sloveniji gledamo na določena gibanja, kot na primer metoo#, in ali se je še vedno tako težko opravičiti za storjeno.«

Kustosinja še pravi, da je mnogim opravičilom skupno to, da so davno prepozna. Potencial opravičila, da spodbudi morebitno oddolžitev, ovira njegovo lastno ubeseditev in kontekstualne protokole. Številne izjave in opravičila se tako končajo zgolj kot izgovori, simbolične geste ali, kot pravi John Langshaw Austin, »neuspela govorna dejanja«.

Performativni spomeniki

Marie Blum se je rodila 5. septembra 1943 v koncentracijskem taborišču Auschwitz-Birkenau, umorili so jo, ko je bila stara tri dni. Avstrijska performativna umetnica Esther Strauß si je za eno leto dala uradno spremeniti svoje ime v njeno ter s tem postavila nekakšen performativni spomenik njej in svojemu narodu. Do imena dekletca jo je pripeljala raziskava pesnika, pisatelja in romskega aktivista Rajka Ðuriča. »Kako počastiti spomin na otroke, ki so bili rojeni in pomorjeni v koncentracijskih taboriščih, je bilo zahtevno vprašanje, spraševala sem se denimo tudi, kakšno odgovornost prevzame umetnik, če dela z njihovimi imeni, ali pa kako v Avstriji ustvarjati spomenike žrtvam nacionalsocializma.« Marie Blum se je namreč rodila v taborišču, kjer so bili internirani Romi in Sinti, do danes pa v Avstriji ni osrednjega spominskega mesta za nacionalsocialistični genocid nad njimi. Kustosinja je ob tem dodala, da ravno zaradi Marie Blum na razstavi ni deset protagonistov, temveč enajst.

Švicarska videastka Sasha Huber je junija 2015 s svojo majhno produkcijsko ekipo odpotovala na ledenik Agassiz na Aljaski. Tam je maorski svečenik Mahuika opravil obred karakia ter ledenik simbolično preimenoval in ga osvobodil povezave z Agassizom in njegovim rasizmom. Gre za obsežnejši projekt »Demounting Louis Agassiz«, s katerim želi umetnica »odstraniti« ime naravoslovca in glaciologa Louisa Agassiza, rojenega v Švici v 19. stoletju, ki je zagovarjal »znanstveni« rasizem, segregacijo in rasno higieno. »Po svetu je še več kot osemdeset krajev, poimenovanih po njem. V stiku sem denimo z uradniki Te Rūnanga o Ngāi Tahu, ki so se po moji intervenciji odločili za podporne raziskave o novih, ustreznih maorskih imenih krajev tako za ledenik Agassiz kot pogorje Agassiz. Projekt sem začela leta 2009, delam v šestih različnih državah. S staroselci se pogovarjamo o zgodovini, o njihovih spominih, intervencijah. Ravno v teh dneh ponovno odhajam na Aljasko.« Razstava bo na ogled do 30. novembra.