Unescov program Spomin sveta (Memory of the world) se od leta 1992 posveča pisni in dokumentarni dediščini. Sestavlja ga več registrov, med njimi mednarodni in nacionalni, pri nas od leta 2020, poimenovan nacionalna lista Spomin sveta. Odbor je že lani izbral prvih deset enot dokumentarne dediščine, ki najbolj predstavljajo slovensko kulturo in zgodovino ter so zdaj na ogled na sinoči odprti razstavi Spomin Slovenije, Slovenska nacionalna lista – Unesco: Spomin sveta v Narodnem muzeju Slovenije. V prihodnjih treh letih bodo na nacionalno listo vpisali še nove enote.
Vodja razstavnega projekta Alenka Miškec je dejala, da se pod dolgočasno besedo »dokumentarna dediščina« skrivajo izredno zanimivi dokumenti: rokopisi, knjige, časopisi, letaki, korespondenca, pa tudi nebesedilni dokumenti, kot so risbe, zemljevidi, partiture, načrti, grafike, avdiovizualna dela. Na svetovnem seznamu je trenutno 494 enot pisne in dokumentarne dediščine, med njimi Gutenbergova knjiga iz leta 1445 ali pa mojstrovine Frederica Chopina. Slovenija se na ta seznam vpisuje s Codex Suprasliensis (Supraseljskim kodeksom), besedilom iz 10. stoletja, ki velja za najstarejši pisni dokument v slovanskem jeziku, napisan v cirilici, hranijo pa ga v NUK v Ljubljani ter knjižnicah v Varšavi in Sankt Peterburgu.
Prvi tiskani atlas
Dr. Nadja Terčon iz Pomorskega muzeja Sergeja Mašere Piran, kjer hranijo piranski kodeks De summa totius orbis (1524–1526) avtorja Pietra Coppa, je ob ogledu razstave dejala, da se šele zdaj zaveda, kakšen privilegij je, ko v istem prostoru vidi izvirnike Trubarja, Coppa, Dalmatina in Prešerna. To so pergamentni originali, po katerih so s peresom drsele naše največje zgodovinske osebnosti. Prav zato je treba z njimi delati v belih rokavicah.
Piranski kodeks je denimo na ogled po 22 letih. Stran, kjer je odprt zemljevid Istre, je delni faksimile 15 Coppovih zemljevidov, medtem ko je originalni kodeks vezan v pergament, v katerem je Coppo opisal in narisal njemu do tedaj znani svet. V kodeksu so sicer dva rokopisa in 15 lesoreznih tiskanih zemljevidov, ki so povezani v knjigo. Gre za prvi poskus tiskanega atlasa na svetu.
Skrbnik Prešernove zapuščine v NUK Marijan Rupert pa je poudaril, da je takšna razstava vedno koristna za pogled nazaj in naprej, »pri ohranjanju dediščine svetovne literature, recimo v primeru Goetheja, se jasno zavedamo tudi pomena ohranjanja slovenske in evropske zapuščine. Prešerna so kanonizirali kot nacionalnega, vrhunskega pesnika že v sredini 19. stoletja po zaslugi Levstika in Stritarja, v NUK pa hranimo zapuščine praktično vseh najpomembnejših slovenskih pesnikov in pisateljev. Treba se je vprašati, kaj početi s to dediščino; recimo s Kosovelom, Šalamunom in drugimi, ki bodo v prihodnosti ravno tako postali kanonični, ikonični.«
Občutljivi izvirniki
Med »najimenitnejšimi desetimi« je tudi izjemno ohranjena herbarijska knjiga iz leta 1696 avtorja Janeza Krstnika Flysserja, zdravnika iz Ljutomera, ki je bila najdena v zapuščini Karla in Žige Zoisa. Na 204 straneh je pritrjenih 993 rastlin, poimenovanih z latinskimi predlinejevskimi imeni, ponekod so dodana tudi nemška imena. Predvidevajo, da so bile rastline nabrane na območju Dubrovnika in nekdanje Beneške republike. »S kakšnim lepilom so bile lepljene v knjigo, ni povsem jasno, očitno pa je šlo za mešanico starih lepil iz škroba in vode,« je pojasnila Špela Pungaršek iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Običajno herbarije hitro napadejo škodljivci, tega pa niso, zatorej so morali v škrobno vodo pomešati še kaj, vendar še niso opravili analize.
Restavratorka Andreja Kozjek iz NUK je bila tista, ki je vse te občutljive izvirnike tudi pripravila za razstavo. Pojasnila je, da je »selotejp«, ki obroblja dokumente, zelo fleksibilen material iz poliestrne folije, ki mu rečejo milar – fiksira dokument in ga drži v določenem položaju. Ne sme biti preveč napet, ker lahko poškoduje material. Ne vpliva pa na izvirnik, saj je spodaj izdelana dodatna podloga, ki služi kot pregrada med originalom in zlepljenim delom. Pod izvirniki pa je nato dodatna bariera iz trajnostne lepenke, ki hkrati tudi ščiti izvirnik od podstavka. »Upoštevati moramo določen kot, pod katerim je knjiga odprta, kajti če ta ni pravi, knjiga zelo trpi!« pove restavratorka. Vsaka knjiga ima zato po meri izdelan podstavek, ki je kot nekakšna posteljica za knjigo. Razstava bo na ogled do 3. decembra, zaradi občutljivosti gradiva torej samo en mesec.
