V jugovzhodni Evropi prevladuje prepričanje, da tukajšnje dežele niso imele veliko zveze s kolonializmom, da ta ni kaj posebno vplival na njihov razvoj in dojemanje rase. Kar pa ne drži, pove Iva Kovač, kuratorka razstave Jug v nas: »Že na podlagi raziskave Andreje Mesarič, ki je predstavljena tudi znotraj diskurzivnega programa, je jasno, da so v Sloveniji in nasploh v Avstro-Ogrski obstajale prakse razstavljanja ljudi kot etnografskih eksponatov, o katerih so poročali v lokalnih časopisih z rasističnim besednjakom. V okviru razstave so zanimiva tudi dela Anne Dasović, ki na podlagi posnetkov vaj modrih čelad, pridobljenih od nizozemskega ministrstva za obrambo, kaže najhujše stereotipe o prebivalcih_kah Bosne in drugih držav nekdanje Jugoslavije, ki so jih Modre čelade pokazale skozi igranje vlog za kamero. Na posnetkih žaljivih grafitov v kampu Potočari se pojavi tudi rasistični grafit, ki ga izpostavlja naša druga razstavljalka Šejla Kamerić.«

Pasijon po slovensko

Razstava v Mali galeriji prikazuje jugoslovansko sodelovanje v Gibanju neuvrščenih, v Alkatrazu je izpostavljeno vprašanje, čigav cilj je podrejanje in ekonomsko izkoriščanje drugih, medtem ko razstava v Škucu obravnava temo rasizacije ljudi na evropskem jugovzhodu in oblik rasizma, ki ga prebivalci izvajajo med seboj. Med razstavljalkami v Škucu je tudi igralka Lina Akif, ki izstopa z umetniškim delom Slovenski pasijon: »Večkrat sem v šali rekla, da so za moje rojstvo odgovorne tri osebe: mama, oče in maršal Tito. Rodila sem se kot posledica Gibanja neuvrščenih, očetu Sudancu, ki je prišel študirat strojništvo v Jugoslavijo, in materi, ki je po državljanstvu Slovenka, po narodnosti pa Madžarka. Ta čudovita rasna in narodna raznolikost me je pustila v zmedi glede tega, kam spadam.«

Lani, 9. septembra, je izvedla svoj lastni pasijon. Med skoraj deseturnim vzponom na Triglav je uprizorila
dvanajst slik križevega pota, pri čemer je namesto križa nosila težko kurentovo masko. »To je projekt mojega 'očiščenja', moje pomiritve s to temo. Že od otroštva se redno soočam z
dokazovanjem svoje nacionalne
pripadnosti in občutkom, da sem
tujka v lastni domovini. Rada bi odprla temo o zmotnem enačenju rasne in nacionalne pripadnosti. Po performansu mi je veliko ljudi zaupalo svoje občutke, da se čutijo tujce v lastni
domovini. Vredno je, da se o teh stvareh pogovarjamo.«