Patrik Dvorščak je leta 2017 diplomiral iz slikarstva na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, leta 2022 pa je na isti smeri zaključil še magistrski študij z naslovom Nezavedno in primitivno človeško delovanje. Razstavljal je na številnih domačih in tujih prizoriščih, med drugim v Pragi in Milanu ter v vidnih galerijah v Ljubljani in drugih slovenskih krajih. Trenutno je v Generali galeriji na ogled njegova razstava z naslovom Lične zablode, ki bo odprta še do 2. septembra, prihodnje leto pa ga v Ljubljani in Velenju čakajo trije razstavni projekti ter umetniška rezidenca v Bruslju.
Prva asociacija na delo 29-letnega umetnika je morebiti tista znamenita slika norveškega slikarja Edvarda Muncha, le da Dvorščakova dela sestavljajo mnogi majhni kriki. Veliko se jih skriva v najrazličnejših detajlih, s katerimi poskuša obdržati pozornost gledalca in zarezati v njegov um. En del slike je lahko popolnoma nepovezan z drugim, kakor v nekakšnih sanjah. »Namen je, da gledalca pred sliko čim bolj zaposlim. V nekih podrobnostih so lahko recimo kakšni moji teksti, čisto majčkeni. Zanimivo mi je, ko si kakšen gledalec to tudi prebere. Potem me kdo kaj vpraša in tako se lahko razvije debata. To so zame najpomembnejši trenutki – ko vidim, da dajo moja dela obiskovalcem misliti. Ravno v tem dialogu z gledalcem vidim potencial, kjer lahko pride do večjih razcvetij,« pove Dvorščak.
Popačenost za bistrejši pogled
Način, kako se Dvorščak loteva slikanja, pa tudi instalacij in skulptur, ki ga v ustvarjalnem smislu prav tako zanimajo, ni čisto prepuščen naključju in je deloma načrtovan, vsaj na začetku s kakšnimi večjimi figurami. Potem se najraje prepusti, kamor ga ponese tok, praviloma k bolj pasivnim linijam, čečkanju, izbruhom čiste spontanosti, ki jih posvoji kot svoje izrazno sredstvo. Nastane neke vrste zmešnjava z vnaprej predvidenim načrtom kaotičnega. »Kljub temu, da so slike na koncu kaotične, še vseeno niso neprivlačne. Imajo neko koherenco. V njih rad popačim realnost, opaziš lahko neke groteskne figure, distorzije teles, ki so lahko tudi zelo vulgarne in seksualne. Vse to z namenom, da prikažem disharmonijo, ki se je ustvarila v sodobnem sistemu in je oblika samorepresije, ki ne dovoljuje, da bi človek živel v harmoniji s samim sabo in drugimi,« pojasnjuje.
Človeška samodestruktivnost, vsesplošna eksistencialna kriza in družbeni kolaps sistema, ki vsaj na zahodni polobli dosega svoje skrajne meje, so teme, ki sogovornika močno intrigirajo. Slikarske poteze Patrika Dvorščaka so postajale čedalje bolj groteskne, ko je začel pri sebi opažati odtujenost, za katero meni, da izvira iz vsesplošne anksioznosti. »Ta ugotovitev me je pritegnila, ker sem enako opazil pri vrstnikih. Potem sem začel razmišljati, da to izhaja iz nekih stresnih dejavnikov v življenju oziroma v trenutnem globalnem času, v katerem lahko občutimo vsesplošno krizo. Posledica te odtujenosti je odcepitev od realnosti in svojega telesa. Ne počutiš se več povezanega sam s seboj, z drugimi in navsezadnje z naravo. Ravno odnosi pa so tisto, kar tvori pomene, smisel.«
Na skrajnih robovih obstoja
Kapitalizem ni večen, razen če je končni cilj, da pogoltne človeštvo in še vse drugo z njim. Treba bo ukrepati, je prepričan mladi slikar. »Ko danes razmišljamo o nekih terminih materialnosti v poznem kapitalizmu, ko tudi na duševni ravni iščemo zadovoljitve v materialnem, se odcepljamo od resničnosti, ki se potem pokaže v moji umetnosti. V trenutnem stanju človek ne more iti naprej. Bojim se, da nam zahodna kultura ne ponuja nekih alternativnih možnosti, moramo jih najti sami. Sam zelo rad iščem odgovore v knjigah, veliko tudi v vzhodni filozofiji. V nekem trenutku v zgodovini je človek imel pred seboj neko razpotje, na katerem bi lahko šel v drugo smer, če pogledamo s čisto evolucijskega vidika. Ampak s tehnološkim napredkom smo šli v to, kjer smo danes.«
