Od letošnje 15. obletnice Kina Šiška in vse do njegovega naslednjega praznovanja prihodnjo jesen se bo v zgornjem nadstropju centra urbane kulture v dimenziji skoraj devet krat enajst metrov raztezal začasni mural Lucije Rosc z naslovom Selotejp. Po umetničinih besedah je bil precejšen izziv in odgovornost zasnovati delo, ki ga bodo ljudje gledali leto dni. »Veliko sem razmišljala o tem, kakšen naj bo motiv, ki bo nagovoril tako različno občinstvo, kot ga ima Kino Šiška. Hkrati sem želela ustvariti nekaj igrivega, saj je to predvsem glasbeno prizorišče, to pa je povezano z zabavo in druženjem,« o ozadju Selotejpa pripoveduje njegova avtorica Lucija Rosc. Med snovanjem dela so, tako kot je tudi sicer značilno za njeno metodo dela, ob temeljitem premišljevanju in zapisovanju asociacij na njenem telefonu in drugje nastajali zapiski in skice. Za prvo izhodišče si je postavila, da bo ustvarila eno fotografijo, in ne kolaža, saj je priložnost za ustvarjanje dela tako velike dimenzije, kot poudari sama, dobra in nevsakdanja.
Selotejpi v vlogi prispodobe
Padajoči selotejpi, ki jih gledamo na fotografiji in izgovarjamo v naslovu dela, so tako postali asociativno polje artefakta, pri katerem se avtorica »poigrava z večpomenskostjo angleške besede 'tape', ki v slovenskem prevodu lahko označuje tako lepilni trak (selotejp) kot avdio- ali videokaseto«, so zapisali v Kinu Šiška. Lepilni trakovi v zraku pa so tako v vlogi prispodobe analognih nosilcev zvoka in videa kot družbene vloge prostora. »Pomembno se mi je zdelo prikazati, kako je Kino Šiška z različnimi dogodki ter združevanjem različnih generacij in subkultur lepilo urbane kulture. Vedno mi je namreč zanimivo, da so v Kinu Šiška, če greš tja dopoldne na kavo in zvečer na dogodek, čisto drugi ljudje,« je mnogoterost kulturne hiše opisala ustvarjalka, ki se je v svojem delu posvetila tudi zakulisju takšnih prostorov. V ozadju padajočih lepilnih trakov namreč gledamo nekakšen studijski prostor, pa naj bo to glasbeni, vizualni ali plesni, ki gledalcem sicer ni viden, tako kot tudi ne proces ustvarjanja. Zakulisje je Lucija Rosc upodobila v močnih barvah, ki v prostoru ustvarjajo dinamičen, »diskoiden« element. A pri snovanju dela je kljub temu vztrajala pri izčiščeni podobi, saj je, kot poudarja, Kino Šiška z različnimi vizualnimi elementi arhitekture zahteven prostor.
