Marko Alpner iz Kamnika je pri svojih tridesetih eden najbolj cenjenih koncertnih fotografov pri nas, pred njegovim objektivom se je odvilo že več kot 700 koncertov. »Trudim se najti trenutke, ki jih publika in ostali fotografi spregledajo. Ko začneš spoznavati bend, vidiš, na kakšen način komunicirajo na odru. Takšni trenutki so največ vredni,« je razložil.

Dober koncertni fotograf je med koncertom neviden. »Znati se moraš skriti, da ne motiš dogajanja. Ker koncert ni zato, da si ti tam fotograf, ampak da ljudje in bend uživajo. Poznati moraš nastopajoče, o njih narediti raziskavo, ujeti prave trenutke. Zelo enakomerno pozornost moraš posvetiti vsem članom benda, ne samo glavnemu pevcu,« pojasni Alpner osnovne zakonitosti koncertnega objektiva. »Ne vem, če še znam brez fotoaparata na koncert,« pravi. Svoje fotografsko delo jemlje sicer bolj kot profesionalni hobi, njegova redna zaposlitev je v podjetju Kaldi, kjer dela kot projektni vodja. Fotograf je postal po naključju, ko mu je na koncertu The Subways v Kino Šiški slučajno uspelo nekaj fotografij, ki so jih potem z dovoljenjem uporabili organizatorji festivala Rock Otočec za promocijske namene, in to kljub temu, da o polovici funkcij na fotoaparatu ni imel pojma. Potem se je ta snežna kepa začela kotaliti in se kotali še danes. Marko Alpner pozna večino slovenske glasbene scene, je velik ljubitelj glasbe, dobre hrane in je hkrati strasten tekač. Že nekaj let je uradni fotograf Siddharte. Več ljudi se je že pošalilo, da spominja na Tomija Megliča. Verjetno zaradi frizure.

Ne jočem veliko,
ampak to je tak trenutek

Videti toliko koncertov odpira druge perspektive, pripoveduje Alpner: »Zanimivo je, da niso vsi dobri. Lahko so slabi, dobri in vrhunski, tudi od istega benda. Vsak koncert zase je svoja izkušnja. Nista ključna samo bend in sam koncert, ampak tudi lokacija, velikost odra, luči, publika. Različni konci Slovenije imajo čisto drugačne publike. Ceniš in opaziš majhne stvari, ki jih običajen koncertni obiskovalec ne vidi.« Na vrhu seznama je seveda kar nekaj vrhunskih nastopov, ki so ga navdušili, a koncert ameriške zasedbe Foo Fighters v puljski Areni, junija 2019, mu je še danes eden izmed najlepših spominov. »Spominjam se, ko je Dave Grohl z odra rekel: »A ste pripravljeni na dve uri koncerta?« Ja! »A ste pripravljeni na tri ure koncerta?« Ja! Pa si rečem sam pri sebi: »Ne obljubljaj nečesa, kar ne boš dostavil.« Na koncu je bil koncert dolg 3 ure in 20 minut. Bilo je noro.« In kako je doživeti takšne zasedbe v živo? »Ne jočem veliko, ampak to je tak trenutek, ko pridejo čustva na plano. Sploh če zasedbo spremljaš in si jo končno sposoben videti od blizu, ceniš to malo drugače. Pa še v perspektivo postaviš vse ostale koncerte, ki si jih videl in ki jih boš še videl.«

Premalo cenimo slovensko glasbo

Rad širi svoja glasbena obzorja, zato posluša praktično vse. Trenutno se giblje v narodni mehiški in japonski glasbi, o slovenski pravi, da je zelo kvalitetna: »Kolikor je denimo v Ameriki velik izbor, ni takšne kvalitete, kot jo imamo na naši sceni in mogoče tega ne znamo ceniti, še posebej mladih bendov, ki bi si to zaslužili,« meni Alpner.

Ko je šele začenjal kot fotograf, je bila njegova želja delati za Big Foot Mamo, ne Siddharto, čeprav je imel rad oba benda. Ko je lahko prve že obkljukal, so zanimanje zanj izkazali slednji in bili nad njegovim delom navdušeni. Tako je Alpner že vsaj štiri leta član družine Siddharta. »Moram priznati, da prej nisem bil njihov velik oboževalec, zdaj, ko delam za njih, pa sem to postal, ker sem videl, kako dejansko funkcionirajo, kakšni so odnosi in na kakšnem nivoju pletejo celotno zgodbo. Do njih čutim veliko spoštovanje.«

Načrtovane ima praktično vse vikende do začetka novembra. Trenutno se pripravlja na festival Metaldays, ki bo julija v Tolminu. Tujina in tuje stranke ga ne mamijo preveč. Razen če pokliče Dave Grohl.